Najprej je gledališki igralec. Za sabo ima vsaj 130 gledaliških vlog, nikoli jih ni štel. Sta pa ponarodeli vloga, ko nastopa skupaj z mortadelo in je spet aktualna, in vloga Berta, očeta štirih hčera v televizijski seriji Ena žlahtna štorija. Ki žanje navdušenje. Ampak vse mine, Janez Starina to ve ... Preštevilna velika igralska imena še prehitro utonejo v pozabo. V življenju je pomirjen, skrbi ga le, kaj bo ostalo za generacije, ki prihajajo. Bo še prostor za duhovno hrano po vsej skomercializirani navlaki? Optimist je do konca. Če je gledališče preživelo več kot 2000 let, se bo gotovo našla pot, da bo živelo še naprej.
Bil je eden tistih deževnih dni pred prvim novembrom. Dogovorjena sva bila v Rožni dolini, kjer biva, kadar dela v Ljubljani. Kratka črna kava. Brez dodatkov, ki bi spreminjala okus. Kot on sam. Tak, kakršen je. Nič narejenega nisem odkrila. Za hip se mi je zazdelo, da sedim s tistim očetom štirih hčera, ki ga že četrto sezono igra v slovenski seriji Ena žlahtna štorija. Berto. Človek, ki zmore videti bistvo, skrito očem. Čeprav nepričakovane spremembe prinašajo neljube novosti, on ne neha verjeti v dobro. Janez, ki mu je življenje ponudilo številne vloge, v katerih se je lahko spoznaval in gradil. Od prvega septembra letos je upokojen.
Je ostalo še kaj neuresničenih želja? Bil je režiser, direktor gledališča, predavatelj na gimnaziji, najprej in predvsem pa gledališki igralec v najrazličnejših vlogah na številnih odrih, v vzporednem – resničnem – življenju oče in mož. Pa tisti simpatični mesar v televizijski reklami za mortadelo in zdaj Berto, ki tako milo gleda s televizijskih ekranov, čeprav se mu pred očmi ruši vse prigarano. V njem je ostalo tisto biblično: vera, upanje in ljubezen. No, ko smo že pri Bibliji, nismo vedeli, da je bilo za Janeza načrtovano, da bo posvečen v duhovnika. A ga je izbrala igra. Kot vse drugo. Nič se nikoli ni zgodilo na silo. »Mene so stvari kar doletele. Nikoli nisem imel želje postati direktor, umetniški vodja, edino to, kar sem režiral, to sem si želel, da sem malo ušel iz igralskega procesa, da sem lahko z druge strani pogledal in si pridobil izkušnje. To mi je dalo nov zagon.« Mogoče je igralec Janez Starina nekakšen dokaz za to, da se prave stvari zgodijo, če jim daš prosto pot. Želje se izpolnijo, ko človek spozna, da ne more izsiliti boljšega življenja. Ko ne zahteva, ampak zaupa, in potem se vse zgodi samo in se dokaj lepo izteče. Janez ne ve natančno, v koliko predstavah je nastopil, ni jih še preštel. Zdaj imajo prednost sorodniki, ki jih z ženo obiskujeta, saj so zadnji dve leti številni družinski dogodki odpadli zaradi pomanjkanja časa. Zgodilo se je, da je več dni zapored delal tudi po 17 ur na dan!
Kot otrok je ostal brez dela pljuč, a cigaretam se še ni odrekel ...
Več v reviji Zarja št. 46. 15. 11. 2016
