Na planino Prevala, priljubljeno izletniško točko 1311 metrov visoko na južnem pobočju Begunjščice, od koder je čudovit razgled na Julijske Alpe, pridejo ljudje peš. 39-letna Urška Lukan, pastirica in oskrbnica koče, pravzaprav deklica za vse na planini, ve, da planince, ki pridejo do koče, pot iz doline dodobra sestrada. Na te lakotnike je Urška vselej pripravljena. Na štedilniku (v resnici je to čisto navaden šporget na drva!) že zgodaj zjutraj vse veselo brbota: jota, žganci so že pripravljeni, sirovi štruklji so že skoraj kuhani. Po majhni jedilnici se širi opojen vonj pravkar pečenega jabolčnega zavitka (tudi on je rajši kar štrudelj!). To je planinsko kraljestvo, ki ga je za življenje v dolini zamenjala Urška. Pravi, da ji ni nič žal. Mogoče zato iz čiste radosti do življenja na planini kuha dobre jedi. In porcije niso prav nič gorenjske.
Ker naša fotografinja Mateja zavoljo dobrih slik prenaša s seboj skorajda popoln fotografski studio, pa tudi moja kolena so mi v zadnjih dneh odrekla poslušnost, sva se na Prevalo odpravili z avtom. Po naju je na Ljubelj prišel lastnik koče in revirni lovec Dane Kokalj. Nekaj časa smo se iskali po Ljubelju, potem pa smo se le našli. Dane, ki je bil na začetku precej tih in mrkogled, se je na planini popolnoma spremenil. Očitno spada med tiste Slovence, ki jim je trdo delo najviše na lestvici vrednot. Na planini pa dela ne manjka! Tudi zato mu je verjetno »padla v oči« simpatična in zgovorna Urška, ki jo je letos spomladi pripeljal na planino. Ona pa se ni prav posebej branila. Zdaj tam skrbi za pet glav govedi in štiri teličke, kuha, streže, obdeluje vrt, dela stvari iz domačega mleka, skratka, kot pravi, njej nikoli ni dolgčas. Ob tem pa še vedno najde čas, da se druži z obiskovalci planine, skupaj razdrejo marsikatero pametno in tudi malo manj pametno.
Ves svet. Urška je po svoji naravi zelo nemiren duh. V življenju jo zanima ogromno stvari, tisto pa, kar jo zelo zanima, mora izkusiti tudi na svoji koži. Klena Gorenjka, doma iz Radovljice, ni čisto nič oklevala, ko se je bilo treba odločati za poklic. Da bo gostinka, je vedela že dosti prej, preden je to v resnici postala. Radovedna in življenja polna mladenka je kot gostinska tehnica začela delati takoj po končani šoli. Njen pustolovski duh pa ji ni dal miru. Kljub dobri službi v priznani gostilni Lectar v Radovljici jo je vleklo v svet. »Šefa sem nagovarjala, naj me spusti za eno leto. Uklonil se je mojim milim prošnjam, kaj pa je hotel?« se ga še danes s hvaležnostjo spominja. Mahnila jo je v svet. Dobesedno. Šla je delat na ameriško potniško ladjo.
Več v Zarji, št. 29, 19. 7. 2016
