»Nikoli nisem nameraval postati narkoman, a po prvem vdihu sem točno vedel, da bom ta občutek še iskal, da je 'to to'. Heroina namreč ne poskusiš in se potem odločiš, da ga ne boš nikoli več zaužil. Odvisnik si že od prvega trenutka. To je preprosto ljubezen na prvi pogled. Ni več poti nazaj, gre za 'sekundno lepilo', nanj si prilepljen, še huje – prikovan si. Nisi več ista oseba. Vse misli se osredotočijo na iskanje, kdaj boš spet lahko vzel ta čudežni prašek in se dobro počutil.« Ko je Simon Popovič prvič poskusil heroin, je bil star 25 let. Imel je urejeno življenje, stanovanje, službo, z ženo sta pričakovala prvega otroka. Droga, ki mu je nazadnje vzela vse, ga je držala v primežu deset let.

»Leta 2000, ko naj bi po mnogih prerokovanjih nastopila apokalipsa, se mi je začel dokončno rušiti svet, napočil je začetek konca. Moj mali svet, ki je že dlje kazal znake, da se ne bo obdržal na tečajih, se ni več vrtel okrog sonca, marveč v temino mračne galaksije. Po smrti mame, ki je po enoletnem boju izgubila bitko s hudim rakom, se mi je sesulo še vse drugo, kot hišica iz kart. Zaradi življenja, ki sem ga zapeljal v napačno smer, sem zapravil družino, ženo in dva otroka, na koncu pa še službo in dom,« je pripovedoval Simon, 50-letni simpatični Vipavec. S fotografom naju je najprej peljal do izvira reke Vipave. Bila sem očarana. Ne pravijo zaman, da so to slovenske Benetke. A vsa ta lepota ni mogla odtehtati Simonove žalostne zgodbe, ki se je na neki način začela prav tam. Ob tej reki je namreč prižgal svojo prvo cigareto.

Več v Zarji št. 13, 29. 3. 2016