Šentjurčanka Tanja Gobec je energična gospa, za katero bi moral dan imeti oseminštirideset ur, da bi lahko uresničila vse, kar si zamisli. Nekdanja gostinka, ki si je vedno želela delati z otroki, zdaj med drugim mladim predstavlja, kako iz zrn nastane kruh, najmlajše uči, kako od gredice do kuhinje nastane okusna jed, nepogrešljiva pa je tudi na kulinaričnih prireditvah po vsej Sloveniji, kamor pride kar s svojo pečico, iz katere se širi vonj po dobrotah iz pirine moke.
Ko smo jo obiskali, so v njeni kuhinji štirje osmošolci pripravljali jedi iz pirine moke. Tanja se je že pred leti zaradi zdravstvenih težav odločila v svoj jedilnik uvesti piro, in ker je moka iz nje precej draga, je najela nekaj zemlje, na kateri zdaj pridela približno štiristo kilogramov te danes priljubljene moke, iz katere ustvarja in prodaja najrazličnejše dobrote, svoje znanje pa z delavnicami in projekti prenaša na mlade. Vse, kar počne, je prepleteno s hrano in starimi običaji, pri delu pa se seveda opira tudi na bogate, petnajstletne izkušnje dela v gostinstvu.
Pirina pica, zdrava in okusnejša. Tri leta je pekla dobrote iz pirine moke za eno od celjskih trgovin – najbolje so se prodajali jabolčni zavitki, potičke in piškoti, kruh pa malo manj, je povedala. V navdih ji je bila Marja Božič, avtorica knjig o zdravi prehrani, med katerimi so najbolj znane Božanske sladice. »Pri peki in kuhi uporabljam samo lokalne sestavine, predvsem svojo zelenjavo, ne maram uvoženih živil in oreščkov.« Bolj zdravo je, tako podpiramo domačo pridelavo, pa še koga spodbudimo, da se odloči za svoj vrtiček, je razmišljala Tanja. Še preden je prodaja upadla, se je začela udeleževati kulinaričnih prireditev, kamor pride s pečico in peče sproti. Ker je ugotovila, da ljudi poleg sladkega vedno zamika tudi kaj slanega, je svojo ponudbo obogatila z malimi zelenjavnimi picami iz pirine moke, prav take so ob našem obisku pripravljali osmošolci v njeni kuhinji in res so bile odlične. »Na testo dam vloženo zelenjavo s svojega vrta, jih za boljši okus potresem s sirom in spečem.«
Kako dobimo moko? V trgovini! Njena prizadevanja je opazila Irena Mraz iz društva Planet Zemlja ter jo povabila k projektu Prijazna šola/vrtec, ki pomaga pri ohranjanju slovenskega izročila, razvijanju zdrave samopodobe ter odgovornega odnosa do narave. Najprej je nastala delavnica Od zrnja do kruha. »Otroke sem spraševala, ali vedo, kako dobimo moko, pa so največkrat rekli, da v trgovini. Redko kdo se je spomnil, da jo zmeljejo v mlinu. V mestih sem to še razumela, toda podobne odgovore sem dobila tudi na podeželju,« je povedala Tanja. Na delavnicah otroci najprej zrna zdrobijo s kamni, nato jih zmeljejo v ročnem mlinčku, na koncu pa moko drobijo še z električnim mlinčkom. »Idealno bi bilo, če bi lahko obiskali tudi kakšen mlin.« Nato zamesijo kruh in vsak otrok si speče svoj hlebček. »S starejšimi spečemo piškote, če pa delam z odraslimi, naredimo jabolčni zavitek.« Tanji niso preveč všeč kuharske oddaje, saj med mladimi spodbujajo tekmovalnost. »Pomembneje se mi zdi, da imajo svoje ideje.« V kuharski delavnici, ki jo je naslovila Pisker pa to, uči mlade, kako je mogoče nekaj okusnega in zdravega skuhati z malo sestavin in denarja ter kako porabiti hrano, ki nam ostane. Podoben je tudi projekt Z grede na bližnji osnovni šoli v Šentjurju. »Pri šoli smo napravili nekaj visokih in nekaj nizkih gomilastih gred, zasadimo jih z zelenjavo in potem zanjo skrbimo. Ko zraste, pa si iz nje kaj dobrega skuhamo. Otroci po mojih navodilih vse skuhajo sami, in to z živili, ki so na razpolago ter so jim blizu, uživajo pa tudi v druženju.« Otroke uči še vlagati in shranjevati živila. »Nekaj si zapomnijo, nekaj bodo pozabili, prepričana pa sem, da se bodo vsega tega čez nekaj let spet spomnili in uporabljali.« Podoben projekt je tudi Žakelj v učilnici – urbana permakultura društva Planet Zemlja, pri katerem ji pomaga ddr. Ana Vovk Korže, profesorica s filozofske fakultete v Mariboru, ki dela na področju zelenih tehnologij in permakulture.
Več v reviji Zarja, 22.3.2016
