Nekateri ljudje so posebni. Ne morejo sedeti križem rok, medtem ko so drugi v stiski. Ne čakajo na spremembe od drugod, temveč so vzeli stvari v svoje roke. Svoj prosti čas namenjajo nesebični pomoči ljudem in nam s svojimi zgledi kažejo, kakšne spremembe lahko naredi že en sam človek. Kaj bi šele bilo, če bi se združili! Zgodili bi se čudeži! Zakaj in kako torej pomagajo?
Ajet Kevrić: Bod' to kar si
Govorijo naj dejanja – Vsi si zaslužijo prave priložnosti!
Vsak človek si zasluži priložnost, da se izkaže, je prepričan Ajet Kevrić, petindvajsetletnik, pobudnik društva prostovoljcev Bod' to kar si. »Posamezniki ne moremo nečesa globalno spremeniti, lahko pa prispevamo, da se začnejo tudi drugi prebujati in razmišljati podobno.« V svojem življenju je dobil kar nekaj pravih priložnosti, zato želi zdaj to omogočiti tudi drugim.
Komaj sedem let je imel, ko mu je umrla mama, s katero sta živela v Londonu. Odtlej je živel z družino mamine sestre v Velenju. Ko je prišel študirat v Ljubljano, je naletel na same dobre ljudi. Eden od prelomnih trenutkov njegovega življenja je bilo srečanje z Barico Blenkuš, ta mu je ponudila šolanje za amaterskega igralca v svoji šoli. Tako je spoznal veliko znanih slovenskih igralcev, glasbenikov, televizijcev.
Po končanem dolgoletnem šolanju v dramski šoli je še z dvema prijateljema ustanovil društvo Bod' to kar si. »Zamislili smo si, da bi vse te izkušnje, vse te zveze, ki smo jih pridobili, ponudili nekomu, ki si tega ne more privoščiti.« Začelo se je s spremljanjem slepih in slabovidnih na snemanje televizijskih oddaj. Potem so pripravili celoletno dramsko delavnico za varovance Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius v Kamniku. »Zanje smo s pomočjo sponzorjev pripravili tudi novoletno zabavo, nanjo smo povabili nekdanjo glasbeno skupino Foxi Teens in Adama Veliča iz oddaje Slovenija ima talent. Nekaj izjemnega je videti te mlade, kako se znajo zabavati. To je čisto posebno doživetje.« Ponosen pa je bil nanje tudi, ko so nastopali pred občinstvom. Ti otroci imajo povsem svoje čare.
Sanje uresničujejo predvsem slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, tistim na vozičku oziroma s kakšno drugo oviranostjo. Poleg veščin igranja na odru jim omogočajo šolanje v tujini, organizirajo prireditve, na katere vabijo znane pevce in športnike, med drugim so z dobrodelnim koncertom zbirali sredstva za opremo sobice Milene, slepe deklice z motnjami v duševnem razvoju, slabovidni študentki Tini so pomagali kupiti prenosni računalnik, zbirali so denar za fanta Rama, ki je na vozičku, slepim in slabovidnim so omogočili brezplačni trening borilnih veščin, za skupino gluhih so organizirali jahanje, z zastopniki znanih avtomobilskih znamk so se dogovorili, da omogočijo izkušnjo vožnje slepim in gluhim ... »Nič posebnega me ne žene,« pravi Ajet, ki o sebi sicer nerad govori, pomembnejša, pravi, so dejanja društva. »Gre za vzajemno dejanje – nekoga osrečiš, ta pa ti vse to vrne z nasmehom, veseljem; to me potem motivira za nadaljnje delo, višje cilje in večje projekte.« Člani društva namenjajo svojim projektom ves prosti čas. Pomoč drugim doživlja kot svoje poslanstvo. »Zakaj bi bil sebičen, če s sebičnostjo pomagaš samo sebi? Vedno želiš nekaj več, po drugi strani pa lahko že z zelo majhnim trudom nekomu polepšaš dan, ga razveseliš, posledično pa si vesel tudi sam. Vsi v društvu tako razmišljamo. »Pomembno se mi zdi pri človeku, ki je kakorkoli drugačen, poiskati talent in ga razvijati. Z drugimi besedami – vsakomur je treba dati priložnost, da se izkaže.« Na pomisleke mnogih, da imamo ob službi in družinah premalo časa za pomoč drugim, zamahne z roko, češ da ga je dovolj, le pravilno ga je treba razporediti. »Marsikaj lahko naredimo sproti, spontano. Dostikrat se mi zgodi, da na prehodu za pešce vidim nekoga, ki težko hodi – ponudim mu roko in greva skupaj. Pomanjkanje časa je samo izgovor, ki so ga proizvedli množični mediji. Včasih sem tudi sam veliko gledal televizijo, pa sem ugotovil, da sem tako le 'kontroliran'. Danes živim brez televizije povsem drugače. Če si dovolj samoiniciativen in samozavesten, lahko stvari sam izpelješ, mnogi pa so odvisni od priložnosti. Meni je pomagala Barica Blenkuš. Od mladih let sem rad igral in verjetno je tako nekako izvedela zame. Ko je šola zaprla svoja vrata, smo si s kolegi dejali, da bomo njeno delo nadaljevali na nekoliko drugačen, poseben način in tako pri nekom drugem vzbudili željo po igranju.« Pomagati drugim je že od nekdaj slog njegovega življenja. Najbolj pa je ponosen, da sovrstnike spodbuja k dobrim dejanjem.
Tina Orter
Dobrota ne boli
Z Nasmehom v nov dan – Za srečo res ni treba veliko
Brezbrižnost ljudi jo je spodbudila k drugačnosti. »Življenje včasih ubira čudna pota, zakaj ne bi ljudem ponudila upanja,« si je dejala Tina Orter in začela pomagati predvsem otrokom. Ekonomistka iz Slovenj Gradca, ki v prostem času tudi piše pesmi, izdala pa je še slikanico in roman, je med drugim organizirala že sedem dobrodelnih prireditev v projektu Nasmeh. Izkupiček je bil namenjen terapijam dveh otrok s posebnimi potrebami, otrokom, obolelim za rakom, s Kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo v Ljubljani, dečku za operacijo neba, otrokom na URI Soča, varni hiši v Slovenj Gradcu, deklici Naji s cerebralno paralizo in Specialni olimpijadi Slovenije. Šestnajstega aprila organizira že osmo dobrodelno prireditev za 13-letnega Mateja Okorn Balabana, ki zaradi hudih poškodb glave potrebuje drage terapije.
»Brezbrižnost ljudi je rana naše družbe. Ljudje pred seboj vidijo le svoj cilj in ne dovolijo nikomur, da bi jih zmotil na poti do tja,« pravi Tina. Če nekaj počneš z dušo, se za to vedno najde čas, je prepričana. »Ne gledam veliko televizije, in ko ugasnejo luči, so moje misli vedno usmerjene k Nasmehu.« Začela je z zbiranjem igrač za bolne otroke za Rdeči križ, Karitas in bolnišnice, nadaljevala z nakupi šolskih potrebščin, 200 socialno ogroženih otrok je obdarila z drobnimi darili, mladostnike s posebnimi potrebami je peljala na koncert Jana Plestenjaka, vmes pa se je porodila še zamisel za projekt Nasmeh (ni društvo in nima TRR, temveč se Tina vedno poveže z eno od dobrodelnih organizacij), katere maskota je medvedek, ustvarjen po ilustraciji Mladena Melanška. »Z nami je na vsaki prireditvi, v bolnišnicah, kjerkoli je pač potreben nasmeh.« Na obiskih otrok v bolnišnicah se ji dostikrat pridruži tudi ambasador projekta Nasmeh, deskar na snegu Rok Marguč.
Dobrota ne boli. Motivirajo jo otroški nasmehi ter upanje v očeh otrok in njihovih staršev. »Občutek, da sem delček v mozaiku njihove poti, da jim lahko ponudim drobno pomoč, upanje, je neprecenljiv. A ko prejmem v zahvalo otroško risbico medvedka, vem, da trud ni bil zaman.« Ni potrebno veliko, da lahko osrečimo drugega človeka, je prepričana, dobrota ne boli, a večino ljudi je strah odpreti srce, da bi vanj posijalo sonce, pravi. Za podporo projektu Nasmeh vedno išče dobre ljudi. »Moram reči, da je v Sloveniji to zelo težko – večina podjetij pomaga večjim organizacijam ali pa so neodzivna. Majhni ostajamo na obrobju.« Zaradi tega se iz srca zahvaljuje vsem podjetjem, posameznikom, predvsem pa glasbenikom in prostovoljcem, ki so v vseh teh letih podprli projekt. »Življenja ne moremo izbirati, življenje izbere nas. Čarobno je, a od nas je odvisno, kako se bomo prebijali skozi zanke in pasti na poti, kako bomo reagirali. Bomo na dogajanje gledali s pozitivne plati ali pa se bomo brezbrižno prepustili toku, kakor da ne moremo ničesar spremeniti.« Vsakomur lahko uspe. »Zadajte si cilje – najprej majhne, nato vedno večje – in jih uresničujte korak za korakom.« Za vsakega doseženega si bodite hvaležni in ponosni nase. Vsi pa včasih potrebujemo nekoga, ki ti v težkih trenutkih ponudi roko. Tina svojo notranjo moč črpa predvsem v čudoviti družini. »Po vseh svojih izkušnjah pa na življenje gledam s pozitivne plati.« Velikokrat si reče, da bo projekt organizirala zadnjič. »Pa se pojavijo novi ljudje, novi izzivi in novo upanje.« Ne zanika, dobrodelnost se je zasidrala globoko v njej in postala slog njenega življenja. Na svoj projekt Nasmeh je zelo ponosna. »Z njim dokazujem, da obstaja za vse – majhne in velike, takšne in drugačne – preprost nasmeh in v njem svet sanj, kjer smo vsi enaki.
Osmi Nasmeh, ki ga Tina organizira aprila v vojašnici Edvarda Peperka, je namenjen 13-letnemu Mateju s hudimi poškodbami glave, ki jih je dobil v prometni nesreči pri dveh letih. Po zdravljenju v bolnišnici je bil kar dve leti na rehabilitaciji v Soči. Zbrani denar bo namenjen nakupu prilagojenega kombija za večji voziček in terapije.
Več o tem na: https://sl-si.facebook.com/ProjektNasmeh.
Katarina Goričan Pokrivač
Človek akcije
Ko veliko ljudi pomaga, se zgodijo čudeži! – Če vsak nekaj naredi, se že pozna
»Večje veselje je dajati kakor prejemati, je dejal Jezus, in to resnično izkušam dan za dnem. Najbolj pristno je, kadar daješ iz srca in ne gledaš nase ter na svojo korist, » pravi Katarina, gimnazijska profesorica iz Maribora, ki ves svoj prosti čas namenja družinam v stiski – različno jim pomaga do boljšega življenja.
Začela je povsem spontano iz sočutja do ljudi. »Volja najde pot! Če človek nekaj zares hoče storiti, bo našel čas. Jaz si res tako zelo želim pomagati ljudem iz stiske, da si v natrpanem delavniku pač izborim čas samo zanje.« Ne gleda televizije in ne poseda, ne lenari, ne sanjari ali klepeta ob kavicah, temveč preprosto raje ukrepa. »Sem človek akcije!«
Družino najprej obišče in preveri, da ni do goljufij in zlorab. Nato se skupaj posvetujejo o obliki pomoči. »Pomagam jim iskati službo, stanovanje, organiziram materialno pomoč zanje v obliki hrane, oblačil, obutve, pohištva, strojev ... Velikokrat pomagam pri vključitvi otrok v obšolske dejavnosti, ki si jih želijo. Organiziram zbiranje denarja za operacije bolnih otrok v tujini. Povezala sem se z restavracijami, ki družinam omogočajo kosila, tudi sama jim jih kdaj odpeljem. Pri hujših stanovanjskih primerih mi pomagajo obrtniki in podjetniki s srcem, ki družinam prenavljajo domove. Če vsak nekaj naredi, se že pozna. Ko je velika množica ljudi pripravljenih pomagati, se zgodijo čudeži!« V zadnjem času opaža, da nam je sistem ubil voljo, zagnanost in samozavest. »Prepuščamo se kot lutke, ki jih zlahka upravljajo.« Otopeli se smilimo samim sebi in nič ne ukrenemo. Pohlevno čakamo na spremembe od nekod drugod. »Ljudje ne verjamejo več, da lahko sami kaj spremenijo. Groza me je tega. Zbudimo se! Veliko zmore že samo en posameznik in še več zmoremo skupaj, če se le zedinimo! Vsak ima dragocene sposobnosti, vsak je pomemben in nepogrešljiv! Sposoben ogromnih sprememb! Samo verjeti moramo najprej vase in si takoj zatem upati ukrepati ter si izboriti boljše razmere.« Človek, ki se čuti koristen za družbo, bo spet našel zaupanje vase in v svoje zmožnosti. »Zato je ljudem treba prednostno pomagati najti ustrezno zaposlitev in jih spodbuditi, da odkrijejo svoje speče potenciale. Da so dejavni in ne pasivni!« Pomembno je, da dobro po svojih možnostih širijo naprej. Tak ljudje bodo samozavestnejši in srečnejši!« Njena velika želja je s svojim zgledom prispevati k družbi, ki ne gleda samo nase, temveč opazi drugega in zanj naredi prav vse, da bi bil srečen. »To je najvišja oblika prave sreče in zadovoljstva v življenju.« Vse svoje podvige pomoči ljudem dojema kot darilo od zgoraj! »Vsak dober dar v našem življenju pravzaprav prihaja od Boga, mi smo samo kanali, po katerih deluje. Sama ostajam preprosta, ponižna, a neomahljivo pogumna in vztrajna.« Pravi, da je človek, ki uživa življenje, nič ne more porušiti njenega notranjega miru in varnosti. Zato se tudi lažje sooča s hudimi stiskami in bolečino ljudi. Trdno verjame, da je prav vse mogoče in da se v življenju lahko vse obrne!
