Novembra se utegne Američanom, prvič v njihovi zgodovini, zgoditi predsednica. In bi morali torej tudi mi po sveti ženski dolžnosti navijati za edino žensko med kandidati. Toda kaj, oh kaj storiti, če je ta ženska Hillary Clinton?No, potem je, menimo, dovoljeno narediti edino logično in razumno stvar, navijati za zmago anti-Hillary, njenega tekmeca Bernieja Sandersa, čeprav ima nadvse nesrečno lastnost, da je dedec.
Ženska kvota lahko še kakšen mandat počaka.
Večkrat ga primerjajo z vodjo britanskih laburistov Jeremyjem Corbynom. Poleg podobnih vrednot in tega, da se oba nagibata v levo, jima je skupno še nekaj: čeprav se v politiki oba svaljkata že desetletja, ju je javnost precej slabo poznala in ko sta začela posegati po višjih položajih, se je povprečen volivec, tako britanski kot ameriški, zbegano popraskal za ušesom in osuplo dejal: »Jezusmarijajožef od kod se je pa tale vzel?«
No, Bernard Sanders, vsem poznan kot Bernie, je svojo pot pred 74 leti začel v newyorškem Brooklynu, nadaljeval v idiličnem Vermontu in ga utegne končati v washingtonski Beli hiši kot ameriški predsednik. Ni zelo verjetno, je pa mogoče. Konec koncev ni prav veliko ljudi verjelo, da bo izvoljen za župana. Pa je bil. Ali za kongresnika. Pa je bil. Ali za senatorja. Vemo, ponavljamo se – pa je bil.
Še pred nekaj meseci se je tudi misel, da bo posegel po najvišji funkciji v ZDA, zdela povsem absurdna, odpuljena, nora. Potem je nonšalantno neozirajoč se na javnomnenjske raziskave, ki so mu napovedovale potop, poraz in popolno pogorišče, začel zmagovati.
Hecen fenomen, tale Bernie Sanders.
Čudnišejše in čudnišejše: še bolj hecno je pa tole, Sanders se sam označuje za »demokratičnega socialista«. Si predstavljate? Za socialista! V Ameriki! In so ga hoteli politični nasprotniki seveda odpraviti z običajnim, poglejte ga, rdečkarja, pa ni delovalo! Sanders ni stopil korak nazaj, ni se opravičeval, češ, mladostna zabloda, ne, on še kar naprej trdi, da je socialist. No, demokratični socialist. Vedno bil. Vedno bo. In kar je še huje, tudi volivci niso zavreščali od groze – nasprotno, nedavna javnomnenjska raziskava je pokazala, da ima kar 49 odstotkov volivcev, mlajših od trideset, pozitiven odnos do socializma (samo 46 % pa pozitiven odnos do kapitalizma). In Sandersa podpira veliko mladih. Ali kot je rekel eden od njih, »politično se je zaljubil« vanj. Kar je še ena hecna stvar, gospodvedno deluje rahlo pomečkano, neurejeno, nima posebne karizme ali izrazitega govorniškega daru, redko se smeje in še redkeje šali, z novinarji ali z javnostjo nikoli ne deli srčekbožajočih osebnih anekdotic. Ali kot je o njem rekel prijatelj, ki ga že dolgo pozna – in ta človek mu je naklonjen! – »Bernie je čisto zadnji človek, s katerim bi želeli obtičati na zapuščenem otoku. Po dveh tednih pridig o sistemu javnega zdravstva bi poiskali prvega morskega psa in se vrgli v morje!«
Prava stvar: tole je, domnevamo, tisto, kar je volivcem pri Sandersu tako zelo všeč: »avtentičen« je, pravijo. Kar pomeni navaden človek, eden izmed njih. Ni eden od glasnikov kapitala, ki so si ga kupili lobisti in bogati donatorji – kot Hillary Clinton, denimo – je človek, ki ga kot večino volivcev tišči to, da si je samo peščica ljudi prisvojila praktično vse, preostali pa živijo vedno slabše in morajo za vedno manj denarja vedno več delati. In še nekaj mu je treba priznati: Sanders je dosleden. Kot je povedal novinar, ki ga je spremljal že v osemdesetih, ko je Bernie naskakoval mesto župana Burlingtona, Sanders iz osemdesetih in Sanders, ki se poteguje za predsedniško mesto, govorita skoraj dobesedno enako. »Edina razlika je to,« pravi novinar, »da je besedo 'milijonar' zamenjal z 'milijarder'.«
Hillary Clinton se zmaga nič več ne zdi tako gotova. Ne skrbi je Bernie, skrbi jo Berniejev efekt, pravijo poznavalci, to je tista avtentičnost, ki njej manjka. Nekoč je Sanders okaral novinarje: »Kar naprej hočete, da kritiziram Hillary Clinton, ta šport vam je grozno pri srcu. ... Hillary Clinton poznam že petindvajset let. Všeč mi je. Spoštujem jo. Pri veliko stvareh se ne strinjam z njo. To ni nobena skrivnost.«
Sanders je zbral manj denarja kot Clintonova – a ne bistveno manj. In ni ga nabral od milijarderjev in velikih podjetij kot ona, zbral ga je od navadnih ljudi, ki ne prispevajo milijonov, podarjajo skromno vsote – a njegovih donatorjev je ogromno. Konec lanskega leta je bila povprečna višina donacije nekaj čez 27 dolarjev.
Če mu novembra uspe veliki, nemogoči met, bo – takrat jih bo imel že 75 – najstarejši človek, kar so jih kdaj izvolili v Belo hišo, in prvi židovski predsednik ZDA.
Življenje je več kot to: Bernard Sanders se je (leta 1941) rodil poljskemu emigrantu in mami, ki je bila tudi potomka ruskih in poljskih priseljncev. Stradali niso, veliko pa tudi niso imeli in večne stiske z denarjem ni Bernie nikoli pozabil: »Saj nismo bili revni, vendar pa je bil stalno prisoten pritisk zaradi pomanjkanja denarja. Zame je bilo vprašanje denarja vedno zelo globoka in čustvena zadeva.« V intervjujih pogosto omenja sloviti družinski prepir o zavesah, ko sta se starša sporekla glede tega, ali si lahko privoščijo zavese.
Večina očetovih sorodnikov, ki so ostali na Poljskem, vojne ni preživela. »Tip po imenu Adolf Hitler je leta 1932 zmagal na volitvah. Zaradi njegove zmage na volitvah je v 2. svetovni vojni umrlo 50 milijonov ljudi, vključno s šestimi milijoni Židov. In tako sem se še kot otrok naučil, da je politika pravzaprav zelo pomembna.«
Najbolj je na njegov pogled na svet vplival sedem let starejši brat Larry – ki zdaj živi v Veliki Britaniji in je aktiven pri stranki Zelenih – ki ga je vlačil s seboj na politične sestanke. »Bratu ogromno dolgujem. Z večino mojih idej me je seznanil on,« je rekel.
Bernie je v Chicagu leta 1964 diplomiral iz politologije, a vse, kar se je uporabnega naučil, pravi, si je pridobil z izkušnjami. Na ulici, ne v šoli. Bil je aktivist v različnih mirnovnih in protivojnih gibanjih, kot študent je vodil protest proti segregaciji črnih študentov – ti niso smeli stanovati v istih študentskih domovih kot beli – pa proti policijskemu nasilju. Po diplomi je nekaj časa preživel v kibucu v Izraelu, doma je delal kot učitelj, občasni pisec, filmar, mizar.
In potem je nekoč tako naneslo, da je obiskal Vermont, pa je bilo tam tako zelo lepo, da se je zaljubil vzeleno gozdnato državico. In ostal. Z ženo – to je bila še prva žena – sta za majhen denar kupila posestvo. Živela sta v bivši predelovalnici sladkorja. Na tleh ni bilo poda. Kuhal je tako, da je dal v staro pločevinko z bencinom prepojeno rolo toaletnega papirja in jo prižgal. Denar je bil še vedno problem.
»Ljudje v Vermontu so nekaj posebnega. Če živiš v Vermontu, praviloma ne obogatiš. Če hočeš veliko zaslužiti, greš v Boston ali v New York. Ljudje, ki pa so bili tu rojeni in so tu ostali, so ostali zato, ker jih privlači tako fizična lepota dežele kot človeška lepota dežele. In zato je to zelo zelo dobra dežela.«
O svojem zasebnem življenju noče govoriti, uradna biografija preprosto pravi, da je poročen in ima štiri otroke. Ne pove pa tega – podrobnosti so morali novinarji samo izbrskati – da so trije od otrok njegovi pastorki, ki jih je v zakon pripeljala njegova druga žena, s katero je še vedno poročen. Edinega sina mu je nekje med prvim in drugim zakonom rodila ženska, s katero ni bil nikoli poročen.
Ponosen je na to, da je žid, pravi, veren pa ni. »Sem, kar sem,« je skomignil, »moja duhovnost in moja vera je to, da smo v tem vsi skupaj. Po mojem ni dobro misliti, da lahko ljudje obrnemo hrbet trpljenju drugih. To ni judaizem, to je tisto, o čemer govori papež Frančišek, da ne moremo častiti milijarderjev in služenja več in več denarja. Življenje je več kot to.«
Rdeče-zeleni župan: če bo Sanders poražen v bitki za predsednika, ga to, domnevamo, ne bo zlomilo. Političnih porazov je vajen. Prvega je doživel še kot gimnazijec, ko se je potegoval za predsednika letnika in bil od treh kandidatov prepričljivo zadnji. Dvakrat se je potegoval za mesto guvernerja Vermonta. In izgubil. Dvakrat je kandidiral za senatorja. In izgubil. V nobenem poskusu ni uspel zbrati več kot šest odstotkov glasov. Potem ga je prijatelj prepričal, da je kandidiral za župana v domačem mesu Burlingtonu. In izgu … ne, pravzaprav je tokrat zmagal. Z desetimi glasovi naskoka. In bil potem še trikrat ponovno izvoljen. Med osemletnim županovanjem – v štirih mandatih po dve leti – je umirajočemu mestecu vdihnil novo življenje. Burlington je pod njegovo vladavino postal eden tistih krajev, kjer je prijetno živeti, kar je v mesto pritegnilo nove prebivalce. Tako je nekoč mesto tožilo kabelskega operaterja in doseglo nižje cene. V Burlington je pripeljal baseballsko moštvo. Preprečil je, da bi špekulanti na obali jezera zgradili luksuzna stanovanja in hotele. Namesto njih so zdaj tam parki, plaže, občinska stanovanja, kolesarske steze … »Mesto je vaše, vzemite si ga nazaj,« je spodbujal prebivalce. In so si ga. Sandersa so uvrstili med najboljše župane Amerike. Nasprotniki so mu pa rekli »rdeči župan iz Zelenih gora«.
In ves ta čas se je župan ukvarjal še z zunanjo politiko, iz Burlingtona so k svetovnim voditeljem potovala pisma, v katerih jih je rotil, naj se začnejo razoroževati in pogovarjati med sabo. Margaret Thatcher je obvestil, da je mesto Burlington »ogorčeno« nad tem, kar gospa počne na Severnem Irskem. Ronaldu Reaganu je večkrat navijal ušesa zaradi zunanje politike. Mitterrandovo ženo je povabil v Burlington. Ni prišla. Pisal je Danielu Ortegi v Nikaragvo in mu zagotovil, da so Američani pravični ljudje, ki se ne strinjajo nujno s tem, kar počne njihov predsednik. Leta 1985 sta se z Ortego srečala v Nikaragvi. Burlington je pobratil z mestom v Nikaragvi in potem še z enim v Sovjetski zvezi. Na pogovore v Sovjetsko zvezo je odpeljal tudi svojo čisto svežo drugo ženo na »nenavadno poročno potovanje«, kot ga je pozneje označil. Obiskal je tudi Kubo, vendar predsednik Castro ni našel časa, da bi se pogovoril z njim. »Veliko mest imas prijetno obalo, lepe ulice, pošteno policijo in celo baseballsko moštvo druge lige,« je Sanders napisal v svojih spominih, »toda koliko mestec z 10.000 prebivalci ima svojo zunanjo politiko? No, mi smo jo imeli.«
Za peti županski mandat se Sanders ni več potegoval, vzel si je malo dopusta od politike in nekaj časa poučeval. Leta 1990 je bil izvoljen v kongres. »Prvič izvoljen socialist«, je šokirano zahropel Washington Post.
Outsider: Sanders je ves čas nastopal kot neodvisni kandidat, se je pa večkrat povezoval z demokrati. Kot neodvisni kandidat je bil tako v kongresu kot pozneje v senatu vedno obstranec. Bil je glasen nasprotnik vojne v Iraku in še glasnejši kritik Busheve davčne politike. Zavzemal se je za pravice gejev in lezbijk in bil prvi član Kongresa, ki je upokojence z avtobusom odpeljal v Kanado, kjer so zdravila na recept veliko cenejša.
Leta 2007 je bil izvoljen v senat in se redno uvršča med najbolj priljubljene senatorje. Ampak zares noro priljubljen je postal leta 2010, ko je v oseminpolurnem govoru kritiziral predlagani zakon o davkih, ki bi bogatim omogočal naravnost nespodobne davčne olajšave. »Kar je preveč, je preveč,« je grmel Sanders. »Koliko hiš pa potrebujete?« Senatni server se je sesul. Njegov govor so pozneje objavili v knjigi. Izkupiček je dobila vermonstska dobrodelna organizacija. Že veliko prej je nekoč rekel, »nič me ne moti, če pravijo, da sem zdrahar. Vendar se moraš stvari lotiti s pametjo in si ne ustvarjaš sovražnikov brez potrebe.«
Demokratom je obljubil, da nikoli ne bo kandidiral za predsednika kot neodvisni kandidat, ker bi s tem odžrl glasove demokratskemu kandidatu in pomagal republikancem. Leta 2015 je oznanil, da je odslej član demokratske stranke.
Skoraj vseznalec: nakupovanje sovraži, na dopust ne hodi – no, redko – se pa včasih loti presenetljivih projektov. Da nečesa ne zna- ali ne zna dobro – ga očitno sploh ne moti. Ne mislimo toliko avtobiografije iz leta 1998 Outsider in the House, konec koncev je politikova sveta dolžnost, da napiše spomine, ampak Sanders se je lotil tudi kratkih filmov in polurnega dokumentarca, ne zelo dobrega. Posluha nima in peti ne zna, ampak kdaj je to že ustavilo koga, ki je hotel posneti ploščo? Tudi Sandersa ni, namesto da bi pel, pač recitira svoje govore, zbor v ozadju pa prepeva protestne pesmi. Njegova plošča We Shall Overcome iz leta 1987 je zadnje čase spet zelo iskana, čeprav najverjetneje ne zaradi glasbene kakovosti. Neki prijatelj se spominja, da Bernie tudi kot mizar ni bil velik strokovnjak: »S kolegi je ustanovil Krerativno mizarstvo, vendar niso veliko vedeli o mizarstvu. Ko so šli v železnino nakupovat stvari, so tam prodajalce spraševali, kako se naredijo popravila, za katera so jih najeli.«
Lani je oznanil, da se bo potegoval za mesto ameriškega predsednika. In morju vprašujoče dvignjenih dvomečih obrvi je svetoval: »Ne podcenjujte me.«
Sami so si krivi, če ga niso ubogali.
Več v Zarji št. 8, 23.2.2016
