Hudega verižnega trčenja na primorski avtocesti, v katerem je bilo udeleženih 56 vozil oziroma 128 ljudi, med katerimi štirje niso preživeli, nikakor ne moremo pozabiti. Predvsem ga ne smemo! Najhujša slovenska prometna nesreča se namreč ne bi zgodila, če vozniki ne bi vozili tako hitro. Zelo očitno je z nami kot z vozniki nekaj hudo narobe! Robert Štaba, nekdanji prometni policist, danes pa generalni sekretar AMZS in predsednik Zavoda Varna pot, ima o tem nekoliko drugačno mnenje.
Vsakdo, ki se kdaj znajde na cesti, slej ko prej ugotovi, da se je znašel v hudi nevarnosti. Kakšni vozniki smo Slovenke in Slovenci po vašem mnenju ter kaj o tem pravijo statistika in primerjave z drugimi državami?
Po mojih opažanjih je tako imenovanih »norcev za volanom« na naših cestah vedno manj. Vedno več pa je ljudi, za katere lahko rečemo, da so varni vozniki, saj se zavedajo nevarnosti v prometu in kar se da upoštevajo predpise. Tudi vsi kazalci prometne varnosti kažejo, da smo v zadnjih 14 letih naredili velikanski napredek, in prav tak je tudi moj osebni občutek. K temu so zagotovo pripomogle tudi čedalje številnejše ženske za volanom in pa seveda številni ukrepi. Tako smo v atlasu prometne varnosti nekje na sredini med evropskimi narodi. Zanimive pa so raziskave, ki ugotavljajo, za kakšne voznike se imajo posamezni narodi. Pokazale so, da v Sloveniji svoje znanje vožnje ocenjujemo zelo visoko. Anketiranci namreč zelo radi navajajo, da ne vozijo pod vplivom alkohola in opiatov, da se privezujejo in da ne vozijo prehitro, za prometne nesreče pa, da so vedno krivi drugi.
Pa vendar lahko potrdite, da smo na cesti kot vozniki zelo neprijazni, saj ne dajemo prednosti drugim voznikom, jih ne spuščamo predse, ne upoštevamo varnostne razdalje, tekmujemo z drugimi, prehitro vozimo …
Nedvomno nam manjka strpnosti in solidarnosti in očitno se veliko ljudi res še ne zaveda prav, da s takim obnašanjem ogrožajo sebe in druge. Problem vidim v tem, da se naše stanje duha izraža tudi na cesti in da se nekateri, kadar so v stiski ali zaradi drugih razlogov, v tisti svoji avtomobilski kletki počutijo varne in močnejše. Mislim, da premalo damo na človeško komponento vožnje in da smo pozorni samo na tehnično plat. V okviru Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč (FEUR), kjer sem član upravnega odbora, se zelo trudimo, da bi v varno vožnjo vklopili tudi to srčno, če hočete, duhovno plat. Moja predavanja tako nosijo naslov: Ljubezen in prometna varnost.
In kaj ima ljubezen pri tem, bodo verjetno vprašali skeptiki?
Gre za zelo preprost odnos vsakogar do samega sebe in do drugih. Le kdor se ima dovolj rad in se spoštuje, ne bo pijan sedel za volan, se bo privezal in ne bo vozil prehitro. Tako bo pokazal spoštovanje in ljubezen tako do sebe kot do drugih.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 7, 16.2. 2016
