Dvainštiridesetletni raziskovalec rastlin, alpinist, pohodnik, športnik in lastnik bistroja Šumski kuhar (Gozdni kuhar) v Zagrebu si je oblikoval življenjsko filozofijo, s katero želi tudi drugim pokazati pot k srečnejšemu življenju. A tudi njemu ni bilo prizaneseno. Pred pol leta mu je zaradi invazivnega raka na možganih umrla soproga in mu v skrb pustila tri otroke – hčerko in dva sinova –, stare od devet do dvanajst let. Anton živi z otroki in svojo mamo na vasi, v leseni hiši, ki stoji ob čudoviti neomadeževani reki Mrežnici, ter v stanovanju v Zagrebu pod Sljemenom. Nikoli ne sme biti predaleč od narave.
Ideja o oddaji Lovec na rastline je dozorevala dolgih sedem let. Sedem epizod so snemali od konca poletja in vso jesen do zime. Snemanje se je začelo nedolgo po najbolj bolečem trenutku v njegovem življenju, in sicer zato, da bi razumel to izgubo in nadaljeval, kar je bilo tudi del ženinega življenja. Od nekdaj je bil namreč zelo povezan z rastlinami in naravo. Otroštvo je preživel na podeželju, v Zvečaju pri Dugi Resi. Starša sta imela ogromno knjig o naravi in rastlinah, poleg tega sta delala različne pripravke iz gozdnih rastlin in plodov ter pripravljala domača zdravila ... Živeli so sredi gozda ob reki Mrežnici, ki ima vse polno slapov, ob njej pa raste bogastvo različnih rastlin. »Bral sem knjigo Vase Pelagića, srbskega zeliščarja in ljudskega učitelja, ki ni zgolj opisoval rastlin, temveč je bil tudi naprednih misli in filozof. Razmišljal je o tem, kaj bi morali ljudje storiti, da bi si polepšali življenje. Govoril je o čistosti življenja in celo o načinu urejanja domov, v smislu nekakšne višje skladnosti. To je velika in debela knjiga, ki na otroka naredi velik vtis, tako da je v tistem času zelo spodbudila mojo domišljijo. Ob pomoči njegovih razmišljanj sem spoznal, da obstaja nekakšen višji smisel, da se človek lahko poveže z naravo in v njej uživa na različnih ravneh, pri tem pa narava deluje na zavedanje in zavest. Zelo hitro sem sprejel eno od oblik sožitja z naravo, in to je, da jem, kar mi ponuja.«
Samorasle rastline prenašajo najgloblja sporočila. Antonu že od malega ni prijalo meso, prepričan je, da ga je usoda odredila za vegetarijanca. Veliko je razmišljal in med drugim našel knjigo Ljubiše Grlića Enciklopedija samoraslih rastlin. »Fantastična knjiga. V njej sem končno našel fotografije in pojasnila, katere rastline je treba jesti v določenem času in v kakšnih količinah. Grlić me je naučil vse o moči tistega, kar raste v naravi, tistega samoraslega, za kar je zaslužen samo vsemogočni, če lahko tako rečem. Hrepenel sem po tej moči, ki jo začutim v naravi, po nekakšnem samonadzoru. Pomislil sem, da bom, če bom to jedel, verjetno tudi jaz postal tako zdrav, močan, odporen in neodvisen. Komaj dobro polnoleten sem že nabiral rastline in sam sebi kuhal. Zelo pogosto sem jedel koprive, ki so zame še dandanes najljubša rastlina, in to tako po okusu kot po vplivu, ki ga ima na zavest. Koprive dodobra zbistrijo misli. Kaj hitro sem ugotovil, da bivanje v naravi in stik z rastlinami zelo ugodno vplivata na človekovo zavest. Še zlasti če rastline pojeste takoj po tem, ko ste jih nabrali. Preprosto povedano je dan, ko hodite po naravi, nabirate rastline in jeste hrano, ki ste si jo pripravili iz njih, popoln dan v vseh pogledih.«
Trpki in grenki okusi so najbolj zdravi. »Stik z zemljo iz telesa posrka negativno energijo. Že če hodite bosi, ob tem naravno poteka refleksna terapija. Moja babica je hodila bosa, kadar koli je lahko, razen pozimi, seveda, in je tega navadila tudi mene. Vsemu temu je treba dodati še vpliv svežega zraka in pravilnega dihanja, ki sem se ga naučil s tehnikami joge. Obiskoval sem treninge borilnih veščin, ker se ob tem človek nauči pravilnega dihanja in obvladovanja telesa, zavesti in moči. Izvajalci borilnih veščin, pravi mojstri, na primer, pojedo le skodelico riža na dan, in to je zanje dovolj. Kako je to mogoče, sem razmišljal in raziskoval, za kaj gre. Če vsak dan jeste preprosto hrano, se zgodi, da se vam za to hrano izostri okus. Sam sem vsak dan jedel juho iz kopriv z malo krompirja, kurkume in soli – vsak dan deset let, razen pozimi, seveda. In sem spoznal: vse, kar je na začetku preprosto in trpko, postane na koncu okusno kot nektar in vam tako prinaša vrhunsko zadovoljstvo. Če si človek takoj privošči dobre okuse, ne sledi nič več od tega. Tisto, kar prija brbončicam, telesu običajno jemlje energijo. Zato drži, da so trpki in grenki okusi najbolj zdravi.«
Posredno je Anton spoznal tudi, da bolj ko je življenje preprosto, globlje oziroma višje je razmišljanje. Od Vase Pelagića prek indijskih in kitajskih modrecev do filozofov z območja Balkana in zeliščarjev, kakršen je bil zeliščar iz bosanske Breze, ki je med vojno prebegnil v Hrvaško – vsi so bili njegovi učitelji. Kako preživeti v divji naravi ga je učil celo vojak, ki se je uril v tujski legiji. »Ljudje, ki živijo v naravi in jedo preprosto hrano oziroma samorasle rastline, lahko globlje razmišljajo in stvari doživljajo na več načinov. Bolj ko smo preprosti, bolj bomo uživali v življenju. Bolj zapleteni ko smo, prej nas bo vase posrkal življenjski vrtinec.«
Več v Zarji št. 7, 16.2.2016
