Kaj imajo skupnega Nikola Tesla, Sigmund Freud, Abraham Lincoln, Oprah Winfrey, Nicole Kidman, Kate Moss …? Vsi trpijo ali so trpeli zaradi tesnobe oziroma anksioznih motenj. Zadnje raziskave, ki so jih naredili v Ameriki, pove Damjana, kažejo, da ima to motnjo že 40 odstotkov odraslih Američanov in deset odstotkov najstnikov. »Anksioznost je že pred depresijo. Ko sem lani avgusta, bila je lepa sončna sobota, ob dveh popoldne na družabnem omrežju objavila, da delam projekt o anksioznosti, sem imela čez pol ure predal popolnoma zabasan s sporočili. Ljudje, med njimi je bilo kar nekaj mojih dobrih znancev,  so mi poročali o svojih izkušnjah. Nisem mogla verjeti, koliko nas je, pa tudi tega, da nihče o tem javno ne govori.« Prav zato se je Damjana odločila, da spregovori. Napisala je knjigo Tesnoba.

Damjana, kdaj in kako se je začelo?

Začelo se je leta 2009, ko sem čez noč ostala brez službe. Prvič se mi je zgodilo na enem od razgovorov za službo. Bilo je v lokalu. Moški mi je nekaj pripovedoval, jaz pa ga naenkrat nisem mogla več poslušati. Zdelo se mi je, kot da bi ušel iz mojega vidnega polja. Slišala sem samo še oddaljene glasove, začelo se mi je vrteti v glavi, postalo mi je vroče, hkrati me je zeblo, srce mi je močno razbijalo. Čutila sem, da moram nemudoma stran. Rekla sem mu, da moram na stranišče. Stekla sem iz lokala. Čeprav je napad trajal le približno pet minut, sem nazaj prišla popolnoma izčrpana.

Je vaš sogovornik opazil, da ste imeli napad?

Ne. Na zunaj sem bila popolnoma mirna.

Kaj ste naredili potem, ste poiskali zdravniško pomoč?

Šla sem k svoji osebni zdravnici, prepričana sem bila, da mi je bilo slabo zato, ker imam nizek krvni tlak. Zdravnica mi ga je izmerila in potrdila, da imam zares zelo nizkega. Svetovala mi je, naj se čim več gibam na svežem zraku.

Pa je pomagalo?

Napadi so se začeli ponavljati, niso bili sicer pogosti niti tako močni, vedno pa so se mi zgodili v kakšnem lokalu, kjer je bilo veliko ljudi. Potem sem mi je zgodilo v trgovini. Stala sem v vrsti pred blagajno, ko sem nenadoma dobila občutek, da bom zlezla skupaj, hkrati pa občutek, da moram nemudoma zbežati iz trgovine. Zraven me je bilo še neskončno strah.

Domnevam, da ste spet poiskali pomoč pri svoji zdravnici.

 Veliko sva se pogovarjali. Domnevala je, da sem tik pred tem, da pregorim. Svetovala mi je, naj obiščem psihiatra. Zdelo se mi je smešno, da mi to govori, saj sem vendar znana kot zelo odločna in močna ženska. Nisem je jemala resno. Kmalu zatem sem dobila službo in se s tem nisem več ukvarjala.

So se napadi, ko ste začeli spet delati, nehali?

Nasprotno, začeli so se kazati v hujši obliki. Vzrok je bil verjetno v tem, da je bil moj šef noro zahteven. Še po službenem času me je klical domov, tudi po petkrat na dan, enako ob sobotah in nedeljah, ves čas me je zasipaval s sporočili. Vsako poslovno odločitev je hotel predebatirati z mano. Ko sem bila enkrat na praznovanju prijateljevega rojstnega dne, je zazvonil telefon, in ko sem videla, da me kliče šef, me je zagrabila totalna panika. Najhujši napad pa sem imela v njegovi pisarni med sestankom. Bil je tako intenziven, da je celo on opazil, da se z mano nekaj dogaja. Taka vročina me je polila, da sem si začela vleči majico z ramen. Ko me je vprašal, kaj mi je, sem mu odgovorila, da ne vem in da moram ven. Stekla sem skozi vrata in tekla enajst nadstropij do pritličja. Ko sem stopila na svež zrak, mi je odleglo.

Kaj je sprožalo napade  v službi?

Ko razmišljam za nazaj, vem, da bi morala reči ne in sebe postaviti na prvo mesto. Tega takrat nisem bila sposobna. Eden od razlogov je bil tudi ta, da sem se zelo bala, da bi izgubila službo. Sem mama samohranilka in nisem si mogla privoščiti, da ostanem brez denarja. Finančna stabilnost je bila zame vse, moja edina varnost.

Kot mi je znano, ste potem kljub vsemu ostali brez službe.

Firma je šla v stečaj, se mi je pa zelo kmalu ponudila nova možnost. Dobila sem delo kot novinarka v oddaji Tednik. To je bilo leta 2011. V službi sem uživala, napadi so se nehali. Čez pol leta pa nov šok.

Kaj se je zgodilo?

Ena od sodelavk je začela hudo pritiskati name. Nisem samo jaz imela problemov z njo, gospa je tam že 30 let in to počne že ves čas, ljudje pa to dopuščajo. Spet sem bila v situaciji, ko sem iz strahu pred izgubo službe požrla vse, kar je počela. Ko so se njeni pritiski stopnjevali, sva še z eno kolegico to omenili uredniku.

Je bilo potem kaj bolje?

Urednik je zadevo rešil tako, da naju je pod pretvezo varčevalnih ukrepov zaposlil samo še polovično, drugo polovico pa sva oddelali v uredništvu informativnega programa. Bil je ubijalski delovni čas, vsaj zame. Po ves dan sem bila zdoma. Ena od urednic mi je po telefonu dejala, da bo ena od naju morala iti. Občutek, da ne zmorem, da nisem dovolj dobra, je povzročil, da so se mi spet začeli pojavljati panični napadi. Zdaj nič več samo v lokalih, doletelo me je lahko kjerkoli, v avtu, na sprehodu s prijateljem po mestu, celo doma. Najhuje je bilo, da se z nikomer nisem mogla pogovoriti. Edino Miša Molk me je razumela. Povedala mi je, da se je to dogajalo tudi njej. Rekla mi je: »Ljubica, če se ne boš postavila zase, se nihče ne bo. Postavi meje. Na televiziji je krut svet.« Čeprav sem vedela, da ima prav, nisem imela moči, da bi kaj naredila. Potem je šlo samo še navzdol. Napadi so se mi začeli dogajati v službenem avtu, ko smo se peljali na teren. Stvari, ki so mi bile prej v užitek, so postale muka. Ko je šlo celo tako daleč, da nisem bila sposobna speljati snemanja do konca, sem se zavedela, da tako ne gre več naprej. Bila sem utrujena, tako fizično kot psihično. Maja 2014 sem pustila vse skupaj in ostala doma.

Je bilo za štirimi stenami bolje?

Ko sem bila doma, sem dobila še socialno fobijo. Nisem se mogla pripraviti, da bi šla iz hiše. Čeprav sem bila vse življenje zelo fizično aktivna, sem prenehala z vsem. Najprej sem nehala hoditi na aerobiko, ker nisem prenesla ljudi okoli sebe. Nazadnje niti teč nisem več hodila. Ko sem dojela, da se počutim varno samo še v zavetju svojega doma, sem se zavedela, da zdaj pa res moram nekaj narediti.

Kako ste si pomagali?

Našla sem društvo, ki se ukvarja s temi motnjami. Zanj sem vedela že nekaj časa, vendar zaradi predsodka nisem šla tja. Ko sem zbrala pogum, sem ugotovila, da nas je veliko, ki imamo to motnjo. Šele tam sem natančno izvedela, kaj se pravzaprav dogaja z mano, da gre za motnjo, ki ne izbira. V društvu so bili celo člani Mense. Čudovite ljudi sem spoznala tam. V najhujšem obdobju pa mi je pomagal prijatelj Andrej. Sam je to kalvarijo dal skozi na zelo hud način. Ob meni je bil, ko mi je bilo najhuje.

Kaj konkretno vam je najbolj pomagalo?

Poskusila sem vse. Nekajkrat sem bila pri psihiatrinji, hodila sem na psihoterapijo, brati sem začela knjige za samopomoč, pomagala sem si z meditacijo, avtogenim treningom, s pozitivnimi afirmacijami, z EFT-jem. Iz knjig sem jemala tisto, kar se mi je zdelo, da bi mi lahko pomagalo. Meni je pomagalo, da sem se gledala v ogledalo, mogoče se bo komu to zdelo smešno, in si govorila, da se imam rada. Večina ljudi, ki trpi za to motnjo, pove, da se nimajo radi. Precej so mi pomagali tudi članki, ki sem jih našla na svetovnem spletu. Bi pa rada ljudi opozorila, naj se izogibajo slovenskim forumom o tej temi. Ko prebiraš te zapise, postaneš samo še bolj anksiozen. Tuji članki so zastavljeni drugače. Najprej te potolažijo, da to, kar se ti dogaja, ni nič posebnega. Da gre za motnjo, kemično reakcijo, ki nastane v možganih zaradi povečane stopnje adrenalina. In da, ko se ti zgodi, moraš narediti vse, da napad umiriš.

Kako ste se lotili umirjanja?

Meni je pomagalo, da sem se osredotočila na to, kaj se mi dogaja, in to sprejela. Tesnobo moraš povabiti k sebi, jo sprejeti kot prijateljico, ne smeš se boriti proti njej. Ona ti samo kaže, da v življenju delaš nekaj narobe. Ko se je ne bojiš več, se začne manjšati.

Je bilo kdaj tako hudo, da ste si pomagali s tabletami?

Čeprav je bilo nekajkrat zelo hudo, nisem nikoli posegla po tabletah. Sem si pa velikokrat želela, da bi obstajala tableta, ki bi me za eno leto uspavala. Tako zelo sem bila utrujena.

Ste uspeli odkriti globlje vzroke za svoje stanje?

Čeprav sem zase ves čas mislila, da sem ekstrovertiran človek, sem ugotovila, da to sploh ni res. Sem človek, ki potrebuje samoto in svoj mir. Moj problem je bil tudi v tem, da sem večino časa preživela v načrtovanju prihodnosti, nikoli pa nisem bila v sedanjosti. Tudi s preteklostjo sem se preveč obremenjevala. Danes vem, da je nezrelo metati krivdo na druge. Za nazaj tako ali tako ne moremo nič spremeniti in popraviti. Dejstvo je tudi, da mora zase poskrbeti vsak sam. Veliko niti imamo v svojih rokah. Pa čim prej moramo zlesti iz vloge žrtve. Če vztrajamo v njej, se tesnoba ne bo nehala. Tudi vztrajanje z ljudmi, ki nam jemljejo energijo, ni dobro. Zdaj se počutim v redu, še vedno pa se kdaj zgodi, da mi je hudo.

In kaj naredite takrat?

Objamem malo Damjano, ki živi v meni, in grem naprej. Pomembno je tudi, da se naučimo nadzorovati svoje misli. Misli kreirajo našo realnost, verjamem, da lahko celo spreminjajo dejstva in oblike. Če si dobre volje, vesel in srečen, se nasmihaš ljudem, je ves svet lepši. Ko sem spremenila vzorce svojega razmišljanja in delovanja, so se mi začele stvari odpirati.

Kaj svetujete ljudem, ki se spopadajo s to motnjo?

Naj nehajo bežati, naj si priznajo, da jo imajo, in začnejo govoriti na glas.

Vi ste začeli, napisali ste celo knjigo.

Takoj, ko človek stopi iz omare in začne govoriti naglas, ostane samo še petina problema. Ko sem enkrat snemala prispevek o tesnobi za Tednik in Odmeve, sem po koncu snemanja stopila k psihoterapevtki in ji povedala, da imam tudi sama panične napade in tesnobo. Gospa se mi je nasmehnila in mi rekla: »Nič takega nimate, česar ne bi mogli urediti.« Ko mi je to rekla, se je moj strah zmanjšal za polovico.

Knjiga bo izšla jeseni. Kaj bodo bralci dobili v njej?

V knjigi opisujem celoten proces: kako sem se zlomila, se soočila s svojo težavo in se lotila zdravljenja. Obenem sem razbila stereotipe, da so ljudje, ki so tesnobni oziroma zaradi tesnobe potrebujejo zdravniško pomoč, nori, čudaki, psihični bolniki. Vzporedno z mojo zgodbo tečejo še zgodbe drugih ljudi s podobno izkušnjo – vsak od pripovedovalcev ima svoje razloge za tesnobo, svojo prelomno točko, ko ni zmogel več, svoje okoliščine in svoj pristop k zdravljenju.

Načrtujete svoje izkušnje širiti še kako drugače?

Razmišljam o ustanovitvi skupine, pa tudi o delavnicah in predavanjih za ljudi z anksioznimi motnjami.