Komaj verjetna zgodba Anite Kranjc je bila konec novembra na straneh časopisov vsega sveta. Oseminštiridesetletni Kanadčanki slovenskega rodu grozi do deset let zapora. Kaj je tako strašnega zagrešila? Tole: na vroč poletni dan je dala prašičem na poti v klavnico požirek vode.

Ko je prišel sodni poziv, pravi Kranjčeva, »nisem mogla verjeti.«
Saj.

Bilo je 22. junija letos. Kranjčeva, soustanoviteljica organizacije Toronto Pig Save, je s kolegicami aktivistkami stala na cestnem otoku sredi prometne ulice v mestecu nedaleč od Toronta. Mimo so vozili tovornjaki s prašiči, namenjeni v klavnico v Torontu. V njej za krepčilen zajtrk s slanino vsak dan umre okrog 5000 prašičev.

Bil je vroč, soparen dan in vsakokrat, ko se je kateri od tovornjakov ustavil pred rdečo lučjo, so Kranjčeva in njene somišljenice dehidriranim prašičem v tovornjaku ponudile vodo, hrano ali spodbudno besedo. Dokler ni nekega voznika tovornjaka s prašiči to tako hudo razjezilo, da je pridivjal iz svoje kabine. Beseda je dala besedo – on je zahteval, da prenehajo, ona je njemu citirala rek iz Bbiblije, on je odvrnil, »a veš kaj, saj to niso ljudje, ti butasta preklemana baba«, in zagrozil, da ji bo izbil steklenico iz roke, ona je vrnila z grožnjo, da bo poklicala policijo – potem je zares, ZARES razkačeni voznik sedel za volan in odpeljal. Kako hudo ga je ujezilo, se je pokazalo naslednji dan, ko je lastnik prašičev Eric Van Boekel, proti Kranjčevi vložil prijavo. »Ne moti me, če protestirajo, samo moje stvari naj pustijo pri miru« je pozneje pojasnil novinarjem. »Kako bi se pa vi počutili, če se peljete po cesti z odprtim oknom, pa pridete na križišče in jaz mislim, da potrebujete vodo, pa pomolim roko v vaš osebni prostor?«

Malo začudeni, a hvaležni, verjetno. Video, ki so ga posneli protestniki, vsekakor kaže, da so prašiči žejno hlastali po vodi. Gospod Van Boekel je še zatrdil, da so njegovi prašiči »dobro preskrbljeni«. Po kanadskem zakonu že – ampak vedeti je treba, da kanadski zakon dovoljuje, da se sme prašiče, konje in kokoši brez hrane, vode in počitka prevažati do 36 ur, krave in druge prežvekovalce pa celo do 52 ur.

Kranjčevi zdaj obtožnica očita »criminal mischief«, kar je še najbliže vandalizmu, grozi pa ji najvišja zagrožena kazen, do deset le zaporat. Ali globa do 5000 kanadskih dolarjev, ampak to takoj odpišite, obtožena je namreč rekla, ne bom plačala, raje grem v zapor.

»V pravniških krogih se ljudje čohajo po glavi,« pravi Gary Grill, eden od dveh odvetnikov za kazensko pravo, ki Kranjčevo brezplačno zastopata.

O, pa je. Očitno: »Sočutje ni zločin,« meni Anita Kranjc, ampak kanadski zakon se očitno ne strinja. Criminal mischief, obtožba, ki ji visi nad glavo, je zelo resna stvar – tudi če obtožbo zavržejo ali je spoznana za nedolžno, ji lahko za zmeraj ostane kazenska kartoteka. Deset let je najvišja možna kazen, ki jo hranijo za zares hude primere, za zločine iz sovraštva in uničevanje računalniških podatkov, ki povzroči nepopravljivo škodo. Večinoma pa prestopnike obtožijo po milejši verziji, ko škoda ne presega 5000 dolarjev. Criminal mischief pokriva širok razpon dejanj, od čistega pobalinstva do zlonamernega poškodovanja, od risanja grafitov do poškodovanja tuje lastnine, celo grožnja s poškodovanjem tuje lastnine je kaznivo dejanje. Policiji v Torontu je obtožba vandalizma zelo pri srcu, uveljavljajo jo celo takrat, ko je škoda minimalna, ali pa je sploh ni. In ko te enkrat obtožijo, skoraj vedno ostanejo posledice.

Poziv ponavadi pride po pošti – Kranjčevo pa so 9. septembra prišli celo aretirat – in ima dva datuma. Prvič moraš na policijo, da ti vzamejo prstne odtise in te fotografirajo (če poziv ignoriraš, se vse skupaj samo še zaostri), drugi datum je narok na sodišču. Prstni odtisi gredo v nacionalni kriminalni register, do katerega imajo dostop ne le vse kanadske varnostne in policijske službe, temveč tudi ameriška carina. Če obtožbe zavržejo ali ste spoznani za nedolžne, lahko sicer zaprosite za izbris prstnih odtisov, vendar šele čez pet mesecev, potem pa traja še 12 do 18 mesecev do izbrisa. Vendar vaša kartoteka nikoli več ni popolnoma čista. Zaznamek o tem, da ste bili obtoženi in morebiti aretirani, ostane.

Načelno se lahko branite sami, vendar je pametneje najeti odvetnika, saj na nepoučene preži kup pasti. Na primer tale: za prvi prekršek sodišča načeloma v zameno za priznanje krivde prisodijo pogojno kazen ali povrnitev škode. Toda če priznate krivdo, vam ostane kriminalna kartoteka.

Anita Kranjc, ki ima dva odvetnika in vedno glasnejšo podporo javnosti, napoveduje: »Moja obramba je, da sem bila usmiljena samaritanka.«

Kratki trenutki ljubezni: Toronto Pig Save ima še dve sestrski organizaciji, Toronto Chicken Save in Toronto Cow Save. Aktivisti že od julija 2011 trikrat na teden stojijo ob cesti in živalim, ki jih v kovinskih prikolicah z luknjami poleti muči vročina, pozimi pa mraz, na poti v klavnico ponujajo še zadnji požirek vode, še zadnjo prijazno besedo. Tudi živali, ki so bile vzgojene na ekoloških ali »humanih« posestvih na zadnjo pot odpeljo v popolnoma enakih razmerah.

»Pred TPS me je stanje sveta pogosto potrlo. A paradoksalno, zdaj več vem o nepopisnem trpljenju živali in sem mu tudi sama vsak teden priča, vendar pa vidim tudi vse več sprememb. Kolektivni aktivizem je na osebni in družbeni ravni najboljši prostistrup,« pravi Anita. Aktivisti ne poskušajo reševati živali in ne poskušajo ustaviti tovornjakov. Zavedajo se, da bi bilo to brezplodno in poskušajo svet spreminjati počasi in po malem, korak za drobnim korakom. Živali čutijo njihovo ljubezen, je prepričana Anita, in so jim za besde tolažbe hvaležne. »Tam smo za to, da jim nudimo kratke trenutke ljubezni, usmiljenja, sočutja in kolektivnega javnega protesta v upanju, da bo to preprečilo pokol drugih pujsov. Povemo jim, da niso umrli zaman. … Razklani smo – počutimo se krive, da nismo naredili več, kajti če bi bila v tistem tovornjaku vi ali jaz, bi zahtevala več.«

Doslej so rešili le peščico živali, a kljub temu vsak teden stojijo ob cesti, »ker je bolje biti tam kot ne biti tam«, pravi Anita, »bolje je videti kot pa pogledai stran od te nezaslišane krivice in trpljenja. To delamo za živali – da smo z njimi in da delimo njihove zgodbe.«

In ne, za to taktiko ni slepo usmiljenje, za njo je premišljen načrt: »Nujno je, da ljudje delujejo. Kot smo ugotovili, je udeležba na takih dogodkih, kot je božanje živali pred odhodom v klavnico, eden od načinov, da se ljudje hitreje odločijo postati aktivisti. Če pa so to že, postanejo še aktivnejši, odločnejši in glasnejši.«

Več v Zarji št. 25, 8.12.2015