Oh, da, oba sta res lepa. Kadar se kje pojavita, je svet videti kot ustvarjen za to, da se sprehodita po njem. A Nives, diplomirana slikarka, ter Miha, študent varstvoslovja, še zdaleč nista vase zagledana postavljača. V resnici sta sila preprosta, prijazna in zelo, zelo zaposlena. »Na polno zaposlena,« pravita.
Oba sta iz telovadbe naredila posel. Kako je prišlo do tega?
Nives: Pri meni se je to zgodilo spontano. Vse od otroštva sem se ukvarjala s športom, trenirala sem gimnastiko in atletiko ter nato še ples. Pozneje sem se ukvarjala s skupinsko vadbo, na koncu pa sem prišla do osebnega trenerstva.
Miha: Pri nas je bilo nekoliko drugače. Že prej sem se ukvarjal s fitnesom, vendar pa smo se Popolne postave kot projekta lotili načrtno. Ko rečem »mi«, mislim ob tem na kolega Jaka Žukovca in Mateja Beštra, s katerima smo skupaj ustvarili podjetje.
Kako je, ko postane telo delovno orodje?
Nives: Ni vedno prijetno, ker je treba ure in ure telovaditi, in to tako sam kot z drugimi ljudmi. Včasih sem kar izčrpana.
Miha: Ne gre samo za telesno utrujenost. Pri vadbi »eden na enega« oziroma pri osebnem trenerstvu ni tako, kot si nekateri predstavljajo. Da prideš, pokažeš vaje, štopaš hitrost in to naj bi bilo vse. V resnici si v celoti na voljo ljudem. Ljudje se ti izpovedujejo, z njimi se je treba pogovarjati, in to po pet, šest, sedem ur na dan, tako da sem na koncu pogosto tudi psihično povsem izčrpan. Ljudje te nimajo zgolj za mentorja, ampak že kar za psihoterapevta. Vsakemu človeku se moraš v celoti posvetiti.
Članek preberite v Zarji št. 16, 6.9.2015
