»Le poglejte, koliko mladih poslušalcev je bilo med občinstvom,« je po še enem nepozabnem večeru šansonov La vie en rose (letošnji večer je bil že deveti) v preddverju Cankarjevega doma skoraj ganjena ugotavljala Slovenka leta Mojca Senčar – ob strani ji je stala hči Polona – ter dodala: »In kako raznolik glasbeni izbor smo poslušali, a je bilo kljub temu vse šanson. Res zanimivo.« Da, dodati še kakšno ugotovitev je skoraj nesmiselno, saj je Senčarjeva zadelo bistvo dogodka: ob imenih, kot so Murat & Jose, Slon in Sadež ter Orleki, bi si naključni obiskovalec le težko predstavljal, da je dogodek posvečen šansonu, občinstvo pa se v resnici mladí – in šanson živi naprej, še posebno slovenski. Ob Cafe teatru, ki ga že petnajsto leto neutrudno vodita Vita Mavrič  Stražišar in njen mož Andrej, se mu lahko piše le dobro, saj se vedno znova potrudita, da prizorišča nihče ne zapusti razočaran. No, resnici na ljubo, na koncu je razočaranih kar nekaj ljudi, a le zato, ker je večera prehitro konec.