Že nekajkrat sem slišala, da se Slovenci, ki ne poznajo vašega minulega dela (bas kitarist v punkovski skupini, igralec, ilustrator, časopisni reporter, kolumnist, urednik, književnik), sprašujejo, ali sploh obstajate. Ste s tem seznanjeni?

Ne, tega nisem vedel. A je že tako, da človek vsak dan izve kaj novega o sebi. Pred nekaj dnevi je uredništvo Dnevnika dobilo pismo nekega gospoda Antona Toneta Šebenika, in to z žigom Združenja za demokratizacijo javnih glasil. Gospod Šebenik piše, da je neki Dežulović pred šestdesetimi leti, od leta 1950 do leta 1952, njemu in drugim političnim zapornikom v nekem letalskem skladišču v Banatu predaval politično vzgojo. Zdaj ta človek sprašuje, ali je morda to ta Boris Dežulović iz Splita, ki piše kolumne. Jaz se gospoda Šebenika ne spominjam, se pa spominjam nekega Antona, Slovenca, ki sem ga leta 1951 poslal na Goli otok, ker je glasno zahteval, da mora imeti SR Slovenija svoje lastno izbiranje za pesem evrovizije. Naj povem, da sem na Hrvaškem sin polkovnika Udbe, plačanec tujih obveščevalnih služb in srbski vohun, v Srbiji sem sin ustaškega emigranta in hrvaški tajni agent, v Sloveniji pa imam okoli 95 let in ne obstajam. Lahko bi rekli, da sem se znašel med izbrisanimi.

 »Če bi vprašali mene, bi Slovencem vsekakor dal ta izhod na odprto morje. Saj ga ne potrebujem. Če je Sloveniji toliko do tega, da bi ga imela, naj ga pač ima: sicer pa bo ta izhod, potem ko bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, popolnoma nepomemben. Poleg tega izhoda na odprto morje bi vam dal kakšnih dvajset tisoč hektarov veliko parcelo na Mesecu, in to po dokaj ugodni ceni.« 

Zdi se, da nam redno servirate antologijo slovensko-hrvaške neumnosti. Kako to vaše pisanje za slovenske bralce sprejemajo na Hrvaškem?
Na Hrvaškem nihče ne bere slovenskih časopisov, tako da je za mnenje o mojih člankih v slovenskih medijih dovolj že dejstvo, da pišem za Slovence. To seveda avtomatično pomeni, da pljuvam po lastni domovini in se dobrikam Slovencem. A če bi vsaj poskusili brati slovenske časopise, bi videli, da slovenski jezik še zdaleč ni tako tuj in nerazumljiv ter da jaz v slovenskih časopisih samo pljuvam po lastni domovini in se dobrikam Slovencem.

Vam na Hrvaškem zamerijo, da se, na primer, ne lotevate kritično le Pahorja, ampak bičate tudi Sanaderja?
Za večino Hrvatov sem, tako kot to velja za vse druge »feralovce«, že od nekdaj Srb, srbski vohun in četniški agent, sicer pa že leto in pol ne živim več na Hrvaškem, ampak v Beogradu. Kaj torej pričakujejo od četnika, Srba, ki živi v Beogradu in piše za slovenski časopis? Pravzaprav pa se jih to na koncu koncev tudi prav nič ne tiče. To se dogaja med Srbijo in Slovenijo.

Verjetno si lažje privoščite kritičen pogled in distanco, saj vse skupaj resnično opazujete od daleč. Bralci verjetno ne vedo, da vas je iz rodnega Splita v Beograd odpeljala ljubezen.
Kaj drugega bi lahko zdravega, razmeroma normalnega Splitčana, Dalmatinca in Hrvata iz Splita, odpeljalo v Beograd? No, razen morda trgovina z ljudmi. In cigaretami. In nafto. In orožjem. In heroinom. Veste,  da ljubezen ne pozna meja. No, dobro, ljubezen in trgovina z ljudmi, cigaretami, nafto, orožjem in heroinom. S tem, da mora samo ljubezen zaradi nekega razloga še vedno vsakič pokazati potni list.

»Majhen si v tolikšni meri, kolikor se počutiš majhnega. Slovenija in Hrvaška sta dve najmanjši državi na svetu. San Marino je zanju Rusija.«

Rekli ste, da bi bili Slovenija in Hrvaška videti resni državi, če ne bi bili tako smešni, ter da vedenje ene in druge v medsebojnem sporu pravzaprav razkriva kolosalnost njune majhnosti. Je to izvir, na katerem se najresneje napaja vaša duhovitost?
Ne, ne, Hrvaška in Slovenija se mi ne zdita smešni zato, ker sta zemljepisno majhni. Obstajajo še veliko manjše države od teh dveh, pa niso niti najmanj smešne. Smešni sta zato, ker se sami doživljata kot majhni. Majhen si v tolikšni meri, kolikor se počutiš majhnega. Slovenija in Hrvaška sta dve najmanjši državi na svetu. San Marino je zanju Rusija. Ti dve katastrski točki sta ubogljivo pripravljeni na to, da bosta jutri na ukaz velikih gospodarjev iz Nata poslušno odkorakali po časopis v Afganistan ali Irak, nato pa se pred svojimi vaškimi dekleti postavljali z veličastno, zgodovinsko pomorsko bitko za dva soda odvečnih teritorialnih voda z Natovih letalonosilk.

Bi lahko ta pubertetniški spor, kot ste poimenovali vojno Slovenije in Hrvaške v zvezi z mejo, pokvaril letošnje počitnikovanje Slovencev na Jadranu?
Ne bojte se, cena sezonskega premirja je povsem v skladu z naravo tega spora. Za samo dvajset evrov na dan boste dobili tradicionalno zavezništvo med Hrvati in Slovenci. Če doplačate še deset evrov, boste dobili stoletno hrvaško-slovensko prijateljstvo s parkirnim mestom, ležalnikom in pogledom na morje, če ste pripravljeni plačati po petdeset evrov na dan, pa boste dobili še red danice hrvaške s podobo Katarine Zrinske za posebne zasluge pri promoviranju hrvaško-slovenskega sodelovanja, položaj častnega konzula Republike Slovenije in dnevno čisto posteljnino.

Odraščali ste ob morju in verjetno razumete, kako je, če je človek (čeprav je Slovenec) zaljubljen v morje?
Morje se upira našim norim igram. Morje ne dovoljuje, da se po njem vlečejo meje in postavljajo zapornice. En sam fortunal na morju je dovolj, da se naše slavne flote in obalne straže skrijejo v mišjo luknjo, malo močnejša burja pa lahko v hipu izbriše slovensko-hrvaško in tudi vse druge meje. Morsko dno je polno ljudi, ki so mislili, da lahko vanj zabadajo zastave. Borci za zgodovinske meje na morju so zato podobni tistim hohštaplerskim trgovcem, ki zdolgočasenim bogatašem prodajajo parcele na Mesecu ali Marsu. Morje je iz tistega slovitega pisma poglavarja Seattla, ki belega človeka opominja, da zemlja ne pripada človeku, ampak človek zemlji. Človek pripada morju, ne pa morje človeku. Veliki splitski pesnik in boem Toma Bebić je zapisal: pomoči svoj prst v morje in tvoj bo ves svet. Zaman so vsi ti patruljni čolni: pomočim prst v morje – in že sem v Sloveniji. In v Urugvaju in na Filipinih.

Ali bi osebno in ne glede na vse Slovencem privoščili ta košček morja ter obale?
Če bi nekdo, ki ga te stvari ne zadevajo, opazoval, koliko žara in energije vlagajo Hrvati v teh nekaj valov morja okoli Piranskega zaliva, bi rekel, da to ljudstvo zagotovo fanatično ljubi in skrbi za svoje morje. Vemo pa, da za preostalih 34.000 kvadratnih kilometrov svojih ozemeljskih voda Hrvati ne kažejo niti promila zanimanja, kakršnega namenjajo temu ozkemu koridorju. Želim si, da bi hrvaška država vsaj delček te pozornosti in ljubezni pokazala tudi do preostalih delov svojega morja in obale, ki jo sicer neusmiljeno zasipa, betonira ter trajno uničuje. Zato bi, če bi vprašali mene – a me tega seveda nihče ne vpraša –, Slovencem vsekakor dal ta izhod na odprto morje. Saj ga ne potrebujem. Če je Sloveniji toliko do tega, da bi ga imela, naj ga pač ima: sicer pa bo ta izhod, potem ko bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, popolnoma nepomemben. Poleg izhoda na odprto morje bi vam dal kakšnih dvajset tisoč hektarov veliko parcelo na Mesecu, in to po dokaj ugodni ceni.

Rojeni ste bili v Splitu, živite v Beogradu, Slovenijo imate za svojo, prijateljujete z Bosanci ... Država in narod za vas nista kaj več od administrativnega podatka v potnem listu. Kje je vaš dom?
Kaj je dom? Če je dom, kot nas prepričujejo že kakšnih dvajset let, nacionalna država, če so čuvarji naše hiše mrki uniformirani cariniki, na vratih pa piše Republika Hrvaška ali Republika Slovenija, sem brezdomec. Moja definicija doma je malce zastarela in konzervativna. Na vratih mojega doma piše: Dežulović. Trenutno je moj dom podstrešje na beograjskem Vračaru.

Kam greste najraje, kadar ste v Sloveniji?
V Sloveniji sem na žalost veliko redkeje, kot bi si želel. Včasih, ko sem bil mlajši, sem hodil na koncerte Lačnega Franza ter na tekme med Olimpijo in Hajdukom. Predina danes poslušam v beograjskem Sava centru, Olimpija je potihoma propadla, tako da mi ostajajo le še slavni čaji pri Ervinu Hladniku Milharčiču.

Ali težko pišete kolumne, ki jih mi z veseljem prebiramo?
Tudi po petindvajsetih letih ukvarjanja s tem delom me pisanje še vedno izredno veseli. Resnično menim, da je pisanje samo tako smiselno. Če vas prebiranje mojih člankov ne bi več veselilo, bi bilo to zanesljivo znamenje, da je izginilo tudi moje veselje do pisanja.