Pujsa Pepa je gotovo ena večjih atrakcij ljubljanskega mestnega središča. Ko se s katerim od svojih lastnikov sprehodi po Slovenski cesti nasproti Konzorcija in smukne v park Knafljevega prehoda, kjer potem uživa v iskanju najrazličnejših ostankov, ki so jih za seboj pustili ljudje, pritegne več pozornosti kot kakšna zvezda. Ljudje se obračajo za njo, jo skušajo pobožati, iščejo po torbicah mobilne telefone, da bi nenavaden prizor ovekovečili. Pujsa pa se dela, kot da tega vrveža okoli sebe na opazi. Veselo miga z repkom in z rilcem vohlja po tleh za priboljški. Prav nič zvezdniško, čeprav ...
... Pepa je zvezda
V svojem kratkem življenju je nastopila že v gledaliških predstavah, reklamah, delavnicah z otroki, ki živijo v mestu in takih živali, kot je Pepa, ne vidijo prav pogosto. »Najbolj prepoznaven član našega gledališča je,« se smeji režiser Jaša Jenull. Pred tremi leti, ko je imela komaj nekaj tednov, so si jo sposodili na neki kmetiji v okolici Ljubljane. »Za odprtje festivala Goli oder smo naredili tematsko predstavo na temo kapitalističnih svinj,« se spominja Jaša. Pepa, oblečena v posebna oblačilca njihove kostumografke, je bila osrednja osebnost predstave. Gledalci so bili nad njo navdušeni, tako kot ustvarjalci predstave, ki so se nanjo zelo navezali. Po krajšem posvetu so se odločili, da jo obdržijo. Ker nihče od njih ni imel nikakršnih izkušenj s pujski kot z domačimi ljubljenčki – pustimo vse preostale možnosti –, so o tem mnogo prebrali na spletu. »Pujski spominjajo na ljudi. Zelo so inteligentni in se hitro učijo, precej požrešni so in trmoglavi, kar so tudi človeške značilnosti, ki so lahko po eni strani pozitivne in na drugi negativne,« razmišlja Jaša. Sosedje so novo meščanko hitro sprejeli, še posebno ko so videli, da je Pepa zelo čista žival in nikakor ne smrdi, kot mnogi mislijo. »Ko vidijo, da je Pepa na dvorišču, pripeljejo otroke, da se z njo igrajo. Se pa seveda najdejo tudi taki, ki so prepričani, da pujsa ne sodi v središče mesta.« Navajajo različne razloge, a slabe higienske navade prav gotovo ne morejo biti med njimi. Glede tega so lahko ljudje večji pujsi od Pepe! »V nekaj dneh se je naučila lulati in kakati zunaj, kadar pa je vreme slabo in se ji ne da iz stanovanja, svoje potrebe opravi v posebni posodi s peskom. Svojim lastnikom jo zagode edino, kadar je nanje jezna. »Če je užaljena, ker česa nismo storili po njeni volji, dolgo kuha mulo, iz kljubovanja pa se še pokaka zraven stranišča. Ampak to se zgodi precej redko.« Tudi zato, ker jim je uspelo med seboj najti sožitje.
Več v Jani št. 45, 10.11.2009
