Listam knjižico, ki je podpisana s pesmijo Rojstvo Toneta Pavčka in v kateri se vrstijo fotografije nasmejanih malčkov in srečnih staršev ter zahvale.
»Hvala vam, ker je bila novorojenčkova pesem za nas še posebej lepa zaradi vas.« Zahvala za pomoč pri rojstvu Tine od staršev Tare in Luka.
»Ljuba Zijada, ostani tak sonček in HVALA in še enkrat HVALA!« Zahvala staršev zdaj že devetletnih dvojčkov Naceta in Rudija.
Ganljiva sporočila se vrstijo drugo za drugim, ob njih pa se mi porodi vprašanje, kaj pravzaprav porodnicam podari Zijada, da jim tako priraste k srcu.

»Ženska, ki rojeva, včasih potrebuje ob sebi le pomirjujočo navzočnost osebe, ki ji zaupa. Poleg strokovne obravnave je to pogosto le prijazna beseda, nasmeh, šala, razlaga poteka dogajanja ... Pomembno je tudi to, da v sebi obdržiš živo spoznanje, da gre za dragocen in vzvišen trenutek, da je rojevanje vedno znova in vsakič posebej dogodek nad dogodki. Kaj jim podarjam? Tisto, kar jim podarja večina mojih kolegic. Najpogosteje jih pomirja, ko vidijo mir na naših obrazih, predanost delu in popolno osredotočenost na to, kar počnemo. Se pa razveselijo vsake človeške geste in predvsem ženskega sočutja.«

Da, prihod človeka na svet je vzvišen trenutek, dogajanje, ki poteka ure in ure ter je nabito z adrenalinom, in to ne samo za starše. Prostor dobesedno »poka po šivih«, v zraku je napeto pričakovanje ..., na obrazih pa mir in zbranost. Je tako tudi v duši?
Delo, ki te vsega posrka vase

»Tudi pri najlepšem možnem razpletu poroda je toliko adrenalina, da nič ne čutiš, celo ne bolečin v hrbtu, ki so za nas babice zaradi sklonjene drže neprijetna posledica našega dela. Potlačiš vse svoje občutke, potem pa si tudi sam vznesen, ker si nagrajen, ker takoj vidiš rezultat svojega dela, ta rezultat pa je lepši od vsega drugega –  otročiček.

Zijada Zidar s kolegicami. "Imamo se lepo, saj kot ekipa izvrstno delujemo."

Več v Jani št. 48, 30.11.2010