Je to, da bo Jovanka sedaj vendarle lahko nasledila velik del Titovih predmetov, ki so imeli doslej status družbene oziroma državne lastnine, vaš največji uspeh?
Jovanko sem zastopal več kot trideset let in za svoj največji uspeh res štejem to, da sem vztrajal in vztrajal, pisal pritožbe in končno prišel do ustavnega sodišča. To je razveljavilo prejšnje sodbe, po katerih Jovanki ne bi pripadalo skoraj nič. Iz tega je nastal cel fascikel dokumentov. Dal sem ga Jovanki, potem ko je pred kratkim dejala, da ji je uspelo doseči zmago na ustavnem sodišču. »Tu imate, da boste videli, kako vam je uspelo,« sem ji dejal (smeh).
Kako ste jo sploh začeli zastopati?
Leta 1980, po Titovi smrti, se je Jovanka nenadoma pojavila pred našimi vrati. Prišla je v moje stanovanje, na drugi strani hiše pa je tudi naša pisarna. Rekla je, da ji je Tito dejal, da naj se, če bo imela težave, obrne na Filo, ker se »File ne bojijo nikogar.« Tako se je začelo sodelovanje med Jovanko in mojim očetom. Po njegovi smrti leta 1983 sem jo naprej zastopal jaz. V začetku je bil njen spor politične narave in smo ga tako tudi poskusili urediti. Danes je drugače. V tistem času je bila Jovanka popolnoma izolirana, njen problem je bil delikaten in smrtno nevaren. Tudi njene sestre se ji niso smele približati. To je edina zadeva, pri kateri sem delal trideset let, ne da bi mi jo kak odvetnik želel prevzeti. Ko sem zastopal Slobodana Miloševića v Haagu, je imel Milošević po mesecu dni pri sebi že tristo vizitk drugih odvetnikov, ki so ga bili pripravljeni zastopati.
Kako se je Jovanka obnašala v stikih z vami?
Jovanka je bila zmeraj prava gospa, čeprav smo jo vedno naslavljali s tovarišica. Takoj nam je povedala, da so jo na silo ločili od moža in da je za to izvedela tako, da jo je tedanji zvezni policijski minister o tem obvestil na čolnu, s katerim so pluli od Pulja do Brionov. Rekel naj bi ji celo, da je bil že skrajni čas, da obračunajo z ličko psico. Odtlej Tita ni več videla, vse do dneva pogreba. Iz pogovorov s tistimi, ki so varovali Tita, vem, da je bila njihova naloga preprečiti vsak fizični stik med njima. Zakaj? Zato ker jih je bilo strah, da bi Jovanka vplivala na Tita.
Je imela Jovanka Tita res rada?
Jaz sem v zakonu že 39 let in bil bi zelo srečen, če bi me žena ljubila tako, kot je Jovanka ljubila Tita. Ne vem, ali gre pri njej tudi za kakšno višjo obliko hvaležnosti do Tita ali kaj podobnega, toda ljubila ga je noro. Vse druge zgodbice o pretiranem vplivu Jovanke na Tita pa so preprosto prenapihnjene.
Več v Jani št. 19, 10.5.2011
