Že zdavnaj ne gre več samo za vprašanje, ali je tekač svoje dekle v zaklenjeni kopalnici res ustrelil, ker je mislil, da strelja na vlomilca, ali iz ljubosumja po hudem prepiru. V naslednjih dneh se je prikazala čisto nova podoba priljubljenega športnika, narodni junak ima tudi zelo temno, nasilno stran. Je Pistorius dr. Jekyll ali gospod Hyde? Ali vsakega malo, kot večina ljudi? In ko je nacija ugibala, kateri je njegov pravi obraz, je prišlo na dan ne le to, da je glavni preiskovalec med preiskavo kup stvari pošteno zavozil, izkazalo se je še, da tudi njemu grozi sedem obtožb poskusa umora. Obtoženčevemu starejšemu bratu visi nad glavo obtožba povzročitve smrti iz malomarnosti. Bližnja sorodnica sodnika, ki je odločal o Pistoriusovi varščini, je ubila svoja dva sinova in potem še sebe. Oh, in pa seveda še to – je kaj resnice na trditvah tabloidov, da je bila žrtev, plavolasa manekenka Reeva Steenkamp, noseča?
Od vedno novih preobratov že malce vrtoglavi svetovni časopisi vse skupaj poimenovali »južnoafriška telenovela«. Pa se je komaj dobro začelo.
Vse našteto je bilo tako rekoč šele uvodno poglavje.
Oscarju Pistoriusu so njegovi odvetniki izborili varščino. Družina mora položiti milijon randov, zasegli so mu oba potna lista in vse orožje, dvakrat na teden se mora oglasiti na policijski postaji, ne sme piti, jemati mamil ali zapustiti mesta. Oh, in ne sme stopiti v svojo hišo, ki je prizorišče zločina, zato šestindvajsetletni Oscar zdaj stanuje v vili svojega strica. Tam mu ni hudega, trinadstropna vila z bazenom in skrbno negovanim vrtom stoji v elitni četrti Pretorie na hribčku, s katerega je izvrsten razgled na mesto. Na sodišču se mora oglasiti 4. junija, takrat pa bo najverjetneje že konec procesa, ki visi nad glavo njegovemu dve leti starejšemu bratu. Carl Pistorius, 28 let, je bil leta 2008 vpleten v prometno nesrečo. Zaletel se je v motoristko – ali pa ona vanj, odvisno, komu verjamete – ki je po nekaj dneh v bolnišnici umrla. Preiskava je pokazala, da ni bil vinjen in zdelo se je, da je zadeva zaključena. Potem pa so pet let pozneje – menda zato, ker so sorodniki žrtve vztrajali, da je Carl divjaško vozil – vložili obtožnico za »culpable homicide«. In nam je prijazen odvetnik razložil, da bi bila še najbližja slovenska ustreznica povzročitev smrti iz malomarnosti. Carl zadevo »globoko obžaluje«, je povedal njegov odvetnik, ki pravi, da je šlo za »tragično prometno nesrečo, potem ko je pokojnica trčila v Carlov avto.« Njegov proces naj bi se začel konec marca, obtožbo pa nameravajo izpodbijati.
Umakniti obtožbo in si potem premisliti v Južnoafriški republiki ni nič nenavadnega, zakon to celo izrecno dopušča. Tako kot najstarejšemu od Pistoriusovih otrok se je isto zgodilo tudi glavnemu preiskovalcu (no, zdaj že bivšemu) v primeru Oscarja Pistoriusa Hiltonu Bothi, ki je leta 2011 še z dvema kolegoma streljal na taksi s sedmimi potniki. Po eni verziji naj bi bili policisti pijani, po drugi so lovili možakarja, osumljenega zverinskega umora. Kakorkoli že, obtožbe zoper vse policiste so umaknili, nato pa letos v začetku februarja znova vložili. Ko je to prišlo na dan, je Botho pri preiskovanju primera zamenjal drug detektiv. Še pred tem pa so ga na sodišču povsem povozili Pistorisusovi odvetniki, ki jim je med zasliševanjem priznal, da je kontaminiral prizorišče umora, da njegova trditev, da naj bi v Pistoriusovi spalnici našel več škatel testosterona, ne drži, in da pravzaprav nima nobenih dokazov proti športniku.
Takle mamo, so vzdihnili južnoafriški časopisi, z Oscarjem Pistoriusom bo na zatožni klopi tudi južnoafriški pravosodni sistem, ki velja za slabega, korumpiranega in polnega absurdnih napak.
Črno, belo, sivo. Oscar Pistorus, letnik 1986, srednji od treh otrok (poleg starejšega brata Carla ima še mlajšo sestro Aimée), se je rodil brez obeh mečnic. Na predlog zdravnikov so starši privolili, da so mu pri enajstih mesecih odrezali obe nogi pod koleni (tako lahko uporablja proteze, sicer bi bil obsojen na invalidski voziček). Pri trinajstih mesecih je dobil prve proteze, pri sedemnajstih mesecih je hodil. In potem ga ni nič več ustavilo. Doma nikoli nismo govorili o moji invalidnosti, je nekoč povedal, ne zato, ker bi bila to prepovedana tema, temveč preprosto zato, ker to sploh ni bila tema. Starša sta z vsemi otroki ravnala enako, njegova najljubša anekdota o mami pa govori o tem, kako sta se z bratom nekoč odpravljala ven igrat, pa je mama rekla, ti si natakni čevlje, ti pa noge, pa gremo!
Ko je imel šest let, sta se starša ločila. Z očetom si nikoli nista bila blizu. Nekoč je povedal: »Približno enkrat na mesec malo poklepetava. Saj je čisto kul dečko, vendar je bolj kolega kot oče. Tako pač je.« Zelo pa je bil navezan na mamo, a ta je zaradi zapletov po operaciji umrla, ko je imel petnajst let. Eden od njegovih dveh tatujev sta datuma njenega rojstva in smrti na desni roki (drugi je biblijski citat na hrbtu).
Mali Oscar je bil očitno eden tistih otrok, ki imajo mevlje v riti – v šoli ni blestel, je bil pa odličen v športih. Igral je kriket, tenis, vaterpolo, se ukvarjal z rokoborbo in boksom. Ne, tekel pa ni – do takrat, ko si je pri šestnajstih pri ragbiju hudo poškodoval koleno in so mu januarja 2004 med rehabilitacijo po operaciji predlagali tek. Le nekaj mesecev pozneje je že osvojil zlato na paraolimpijskih igrah v Atenah. Od tam naprej je zgodba znana, zmagoval je na paraolimpijskih igrah in premagal je veliko ovir, da je smel lani na olimpijskih igrah v Londonu kot prvi amputiranec nastopiti skupaj s športniki, ki imajo dve zdravi nogi. Pri športu ne gre za to, da si najboljši, je vedno govorila njegova mama, temveč za to, da daš najboljše od sebe. »Morda boš prišel šele v drugo ali tretje moštvo,« mu je še rekla, »a poraženec ni tisti, ki poskusi in pride zadnji, temveč tisti, ki sploh ni poskusil.«
Da premagaš vse ovire, ki jih je on, moraš biti malce poseben tip človeka. Po smrti Reeve Steenkamp so začele prihajati na dan stvari, ki so najbolj priljubljenega junaka Južnoafriške republike začele kazati v drugačni luči. Omenjati so začeli njegovo nagnjenost k noremu tveganju. In seveda so spet potegnili na plan nesrečo z dirkalnim čolnom leta 2009, ko ga je vrglo iz čolna in se je končalo s poškodbami glave in reber. Nekaj časa je njegova športna kariera visela na nitki, a čeprav je izgubil nekaj mesecev treninga, si je Oscar povsem opomogel. Isto leto so ga tudi aretirali in obtožili napada na žensko, ki ji je v obraz zaloputnil vrata. Obtožbe so pozneje zavrgli.
Veliko o njem razkriva tudi lanski članek v New York Timesu. Po tem, ko je več dni preživel z mladeničem, je avtor napisal: »Pistorius je blagoslovljen tudi z nenavadnim značajem – divjo, že kar manično potrebo, da se s svetom spopade pri maksimalni hitrosti in z minimalno previdnostjo. To je značaj športnika, človeka, ki se ima za modrokrvneža posebne sorte – princa fizičnega sveta. Družiti se s Pistoriusom je lahko zelo zabavno. A tudi hitro uvidiš, da je več kot samo malo nor.«
Njegov menedžer, ki Oscarja pozna od malega, ob zgodbah o njegovih nevarnih podvigih – tisto z dirkalnim čolnom nikakor ni bila edina pustolovščina, ki se je slabo končala – samo skomigne. »Tak pač je. No ja, vsaj motor smo mu uspeli vzeti.« Niso pa mu uspeli vzeti avta – vozi zelo hitro – ali njegovih pištol. Na strelišče, je rekel novinarju, hodi ponoči, kadar ne more spati.
In potem je 14. februarja letos streljal v zaprta vrata kopalnice, za katerimi je bila njegova punca.
V naših srcih ni sovraštva: človek, ki Oscarja zares, čisto zares ne mara, pa je Cecil Myers, oče Reevine najboljše prijateljice. Reeva je od lanskega septembra stanovala pri njih, zato se je Myers razglasil za njenega »johannesburškega očeta«. Reeva in Oscar sta par od lanskega novembra, Myers je čisto od blizu opazoval razcvet njune romance. Kakšen človek je mladi Pistorius, so ga vprašali novinarji. »Muhast, bi rekel. Ko sta se začela sestajati, je bil zelo prijazen in očarljiv do nas, takrat je vedno prišel noter pozdravit. Ko pa sta postala par, jo je samo naložil ali odložil pred vrati. To ni prav, meni se to zdi pomanjkanje spoštovanja.« A ne gre le za to, da bi mu zameril nevljudnost, trdi Myers, ki pripoveduje, kako vztrajno in obsedeno je Oscar telefonaril Reevi. Ko mu je dekle potožilo, da se počuti kot v kletki, se je sam po moško pomenil s Pistoriusom in mu rekel, naj ne bo tako vsiljiv. »Strinjal se je, a njegov obraz je kazal, kaj si v resnici misli: oh, ta tip naklada.« Da ima Pistorius temno plat, je še rekel. In mu zaželel: »Upam, da bo dobil visoko kazen. Naj dobi, kar si zasluži.« Njegova hči, Reevina prijateljica, pa meni, da v razmerju ni bilo nič hudo narobe, saj Reeva ne bi ostala z moškim, s katerim bi bila nesrečna: »Bila je srečna. Zelo je bila srečna.« Ona je tudi dobila Reevin zadnji sms: v njem ji je prijateljica sporočala, da je prepozno, da bi se vozila domov in bo prespala pri fantu.
Reevin pravi oče Barry Steenkamp je bil v izjavah umirjen: »V naših srcih ni sovraštva … Gotovo prestaja stvari o katerih nič ne vemo.« Družina Steenkamp Pistoriusa javno ni nikoli obsodila. A kmalu so se v tej dostojanstveni fasadi začele kazati prve razpoke. Dan pred Reevinim pogrebom so Pistoriusovi poslali dva šopka, enega v imenu družine, drugega v Oscarjevem imenu. Reevina mama June je novinarjem potrdila, da so rože dobili, a hladno dodala: »Kaj pa vse to pomeni? Nič.«
Družina ni spremljala drame na sodišču, kjer je Oscar tako ihtel, da se mu je v krčih stresalo vse telo. »To nič ne spremeni dejstva, da smo ostali brez Reeve,« je rekla njena sestrična Sharon. Zato pa so, le nekaj dni po njeni smrti, gledali epizodo resničnostne serije Tropika Island of Treasure 5, v kateri je Reeva tekmovala. »Gledali smo, morali smo jo spet videti nasmejano in živo,« je rekla njena mama. Oče Barry je povedal, da bo Oscarju morda nekega dne odpustil, če se bo pokazalo, da govori resnico, če pa laže, je rekel, »bo moral živeti s svojo vestjo«. Mama June še ne more razmišljati o odpuščanju. Spomin na 15. februar, ko je izvedela za hčerkino smrt, je še preveč živ. »Ob 7.30 je pozvonil telefon in neki moški je vprašal, ali imate hčerko, rekla sem da, in rekel je, ji je ime Reeva, rekla sem da, in potem je rekel, prišlo je do nezgode, ustrelili so jo. Hočem vedeti, ali je mrtva ali živa, sem rekla. Moški je odvrnil, nočem, da to preberete v časopisu, žal je mrtva.«
Življenje v mrtvem teku. Ko je Oscar ob varščini prišel iz zapora, je v stričevi hiši organiziral spominsko slovesnost za Reevo, ki so jo pokopali, ko je bil še v zaporu, povabil pa je samo najbližje. Odpovedal je vse tekme in druge obveznosti, tudi trenirati noče, menda iz spoštovanja do Reeve. Čeprav mora junija spet na sodišče, ocenjujejo, da lahko do začetka sojenja preteče še šest mesecev ali celo leto dni. Če ga bodo spoznali za krivega, mu grozi dosmrtni zapor.
Tabloid National Enquirer je medtem objavil dramatično zgodbo, da je Reeva Steenkamp umrla po tem, ko je Oscarju povedala, da pričakuje njegovega otroka. Zaljubljenca sta se zapletla v divji prepir, zatrjuje Enquirer, on jo je obtožil, da ga vara, ona, da bi ga pomirila, mu je povedala, da je noseča, njega pa naj bi prav to pognalo čez rob.
Družina Steenkamp je bila ogorčena. Njena mama bi vedela, če bi bilo res, so rekli. Poleg tega bi nosečnost ugotovili pri obdukciji, pa je niso. Mogoče so pa govorice prišle z druge strani, od one druge družine, ki skuša morda s takimi zgodbami pri ljudeh zbuditi sočutje do Oscarja, so namignili. Steenkampovi so očitno sneli rokavice.
Kot bi rekel Carroll, čudnišejše in čudnišejše.
