Med vrsticami pa smo lahko zaslutili, da je nekomu pošteno stopil na prste. Zdaj mu očitajo, da ni nič naredil, da »ni mogel nositi bremena«. Sam pravi, da ga skrbi, kje se bodo v prihodnje zdravili naši ljudje, zato smo ga prosili, naj nam vse to pojasni, da bomo vedeli, kaj nas čaka.
Kaj ste mislili s tem, da se bojite, kje se bodo ljudje zdravili v prihodnje?
Mislil sem na odnos politike do zdravstva. Težave, ki nastajajo v zdravstvu zaradi krize, se pogosto poenostavlja, na primer s tem: če opravimo s korupcijo, je denarja dovolj. Tudi zakonske spremembe, ki se jih vsiljuje z različnimi pogledi znotraj koalicije, ne vodijo v pravo smer. Sodim, da zdravstvo dobro poznam, in se ne bi želel podpisati pod zakon, ki mu ne bi odprl poti, da bi bilo še naprej kakovostno in dostopno.
Kakšne posledice konkretno ima to lahko za ljudi?
Verjetno bo v prihodnje treba kaj plačati tudi naravnost iz žepa. Če se danes zanemari vse, od področja zaposlovanja naprej, hkrati pa nam manjka zdravnikov, po drugi strani se nam potrebe v zdravstvu povečujejo zaradi kroničnih bolezni, staranja, novih tehnologij, zdravil, ne bomo mogli slediti razvoju. Ob povečanem povpraševanju se bo lahko začel pojavljati problem manjše dostopnosti: podaljševanje čakalnih dob za preglede, operacije, in, kar je še slabše, ker bo lahko sprejeta direktiva o prostem pretoku pacientov povzročila večji premik bolnikov v tujino, se bo zdravstvo znašlo v začaranem krogu, iz katerega se ne bo moglo izviti. Danes je še čas, da se vse to ne zgodi. Je pa treba ravnati razumno in pametno.
Kaj so v vladi hoteli od vas, da se vam je zdelo tako nesprejemljivo? Videti je, kot da so vas pritisnili od zid.
Ob zid so me pritisnili s tem, da imajo pri nekaterih pomembnih vprašanjih iz te zakonodaje diametralno nasprotna stališča. Pri takih stališčih dostikrat ne moreš potegniti črte po sredini.
Pri čem so taka nasprotja?
Pri organizaciji dela javnih zavodov, pri koncesijah; kajti tudi koncesije imajo svoje mesto v zdravstvu. Mislim, da so ljudje z njimi v veliki meri zadovoljni, tukaj ni afer, plačani so za tisto, kar opravijo. Na koncu izpadem kot zagovornik koncesionarjev, v resnici pa sem velik zagovornik javnega zdravstva. Koncesionarji so del javnega zdravstvenega sistema, čeprav mnogi mislijo, tudi v koaliciji, da so čisti zasebniki.
Koliko denarja nam manjka?
Ocenjujem, da bi letno potrebovali okrog 150 milijonov več.
Tudi če bi korupcijo popolnoma zajezili, tega denarja ne bi dobili?
Korupcije ne moreš prekiniti čez noč. Ocene, koliko denarja gre v žepe, so različne. Strinjam se, da gre verjetno za velike vsote. Zdravstvo pa v tem trenutku nujno potrebuje denar. Drugo dejstvo je, da namenjamo na prebivalca pol manj denarja (za zdravstvo, op. a.) kot na primer v Avstriji. Za pol manj denarja pač ne moreš ponuditi enakega standarda kot v tujini.
