Da je provokativna in ni nujno, da me bo sprejela, ko grem v Sežano, kjer živi, so mi govorili mnogi, ki jo poznajo in spremljajo tako njene številne prevode poezije kot njeno javno, odkritosrčno, bojevito zagovarjanje prezrtih. »Jaz sem na strani zgubašev …« Nedavno je dobila prvo žensko literarno nagrado mira, ki jo podeljuje ženski del Pena, in navzoče v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma predvsem nasmejala s svojim izjemnim smislom za humor in satiro, dala pa nam je tudi misliti. Ni vajena hval in božanja po dlaki navzdol. Ni nastopaška, pravi, da je bolj nerodna, vendar pa to ne pomeni, da ostaja tiho, če ji kaj ni prav. To je jasno pokazala tudi na odru, ko se ni hotela usesti na stol, kot so ji ga bili namenili. Preprosto zato, ker na eno uho bolje sliši.
Še vedno ustvarja od jutra do poznega večera. Pesnike, ki imajo praviloma bolj slabo mnenje o sebi, pravi, prepričuje, da so enaki, če ne v marsičem boljši od drugih. In prevajala bo do svojega konca, ker »prevajanje poezije je čudovito. Potopiš se v čudovit svet, kjer ni prostora za razmislek o stvareh, ki te žrejo, kot so brisanje prahu, likanje …« Nagrade pa ji na splošno ne pomenijo prav veliko, pravi, da je bolj vajena batin. Pravzaprav jo spravljajo v hudo stisko. Je pa to, da jih dobi, vsekakor bolje kot polena pod noge.
V Sežani je odprla vrata in me pričakala s krožnikom piškotov, bombonov in jagodnega soka. Od gospe Jolke se že vnaprej pričakuje, da bo povedala kakšno udarno, kakšno polemično, kaj šokantnega skratka. Potem ko sva obdelali nekaj junakov poezije, ki jo s tako ljubeznijo prevaja, in ugotovili, da je primadona resne poezije smrt, sva se posvetili vmesnemu času. Življenju. In kako v njem preživeti, da ne bi odšli omejeni in nesrečni.
Kako vam gre?
Življenje je umetnost omejevanja. Na začetku se znajdemo v neskončnem polju. Potem si ga omejujemo sami ali pa smo k temu prisiljeni. Če smo pametni, ga znamo omejiti udobno. Če smo nespametni, si toliko stvari prepovemo, da se v svojem svetu počutimo nelagodno ali celo nesrečno. Če si svoboden, pogumen, si izbereš tisto, kar ti je všeč. A to vedno ne uspe. Življenje je polno nepričakovanih ovir.
Kako ste jih preskakovali?
Nikoli ne veš, ali si izbral pravo pot. Do konca ne.
Malo pa že slutiš.
Če nisi dobro izbral, je moj nasvet, da se obrneš, zamenjaš pot, ne glede na prehojene kilometre, koliko časa si že izgubil. Zavij drugam.
Ste dostikrat to storili?
Odkritosrčno, mi starši niso dali dosti izbire. Nisem bila piflarka, nisem kazala posebnega navdušenja za šolo, zato so me starši avtomatično določili za obrt. Doma smo imeli pekarno. Brat in sestra sta študirala, jaz pa takoj še nisem bila tako pogumna. Tedaj niti od daleč še nisem sanjala, da bom kdaj pisala. Ker pa sem malo predrzna, se je zgodilo. Postala sem sama sebi navkljub, ampak zadovoljna.
Znani ste po tem, da radi polemizirate, da se odzivate na nepravice malega človeka, da znate biti zelo bojeviti, in ste predvsem vzor pokončnosti in odkritosrčnosti. Kaj vam najbolj požene kri po žilah?
Ta čas mi ni niti malo všeč. Za mlade je čisto brez perspektive. Dogajajo se grozote, ki so v Evropi, kot se je na začetku propagirala, nedopustne. Ene ljudi se privilegira, druge jemlje kot zamorčke. Mi Slovenci pa nismo prav revolucionarne sorte, ampak mislim, da bo moralo eksplodirati. Mladi se bodo uprli z revolucijo ali pa zašli v kriminal. Nihče ne more napovedati, kaj bo, tudi poklicni futurologi ne. Zgodovina bo ubrala svojo pot. Nastalo bo nekaj čisto nepričakovanega. Poezija pa lahko v vmesnem času vsaj na koga pozitivno učinkuje kot rahlo neškodljiva droga.
