Takrat ji je bilo v uteho tudi delo. Ni ga bilo malo v teh petinsedemdesetih letih aktivnega igranja, če šteje tudi prvi vonj gledališča in prvo škripanje odrskih desk pod njenimi koraki pri petnajstih letih. In ni bilo prezrto: petnajst let je poučevala mlade rodove na AGRFT, njena igra v filmih (Na svoji zemlji, Cvetje v jeseni, Na klancu, Naš avto …) in gledališčih (SNG Maribor, SSG Trst, SNG Drama) je bila opažena, cenjena, nagrajevana z vsemi najvišjimi slovenskimi priznanji. Tudi z Borštnikovo nagrado za igro, Borštnikovim prstanom, srebrnim častnim znakom RS, Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter dvema čisto svežima, nagrado režiserjev in razglasitvijo za ime tedna na Valu 202.
Hvala! Zadnjih dveh nagrad nisem pričakovala, niti v sanjah ne nagrade slovenskih režiserjev, saj je veliko priznanje: zelo sem hvaležna tej skupini ustvarjalcev, a niti ne vem, kdo je v žiriji. Spomin nase sem zapustila v malo filmih; za svoje delo imam občutek, da ga ni veliko, da več pomenijo le dve, tri stvari.
Katere?
Prvi film (Na svoji zemlji, op. a.), ker pač ohranja spomin na neko obdobje in je bil narejen brez vsakih izkušenj za večino sodelujočih – za vse nas je bilo snemanje ogromna preizkušnja. Delali smo tako s srcem, vse je potekalo harmonično, niti v sanjah ni bilo konfliktnih situacij! Izjemno lep spomin imam na Klopčičev film Na papirnatih avionih – majhno vlogo sem imela, najbližja mi je bila vloga v Duletičevem filmu Na klancu. Zelo srečna sem, da sem jo lahko delala, največ sem naredila v končnih prizorih tega filma: na vratih doma stara žena, ki vtika nit v iglo in čaka, da bo prišel kateri od njenih … (glas se ji prelomi, obmolkne, spolzi solza). Da se bo vrnil kakšen sin … Starejši pride, ko je ona na smrtni postelji. Takrat, se mi zdi, sem tudi nekako dozorela.
Je bila kakšna vzporednica z vašim življenjem?
Niti ne, tako sem čutila, Cankar mi je bil vedno zelo blizu. Senzibilni ljudje smo delali, so pa tudi drugačni in ta film je šel mimo njih.
O čem je sanjala mala Štefka – verjetno ne o tem, da bo igralka?
Že kot deklica sem, ko sem brala Pod svobodnim soncem, v skromnem stanovanju ustvarjala. Rojena sem bila na Ponikvi, dve leti po rojstvu je moral oče po neki težki operaciji v pokoj, preselili smo se v Gušten (Ravne), tam je dobil službo nočnega vratarja, da smo laže prebrodili. Brat je bil 13 let starejši, zelo zgodaj se je usmeril v duhovni poklic, postal redovnik, in ker je bil zelo bister, so ga poslali študirat v Split, nato pa v Rim. Deset let starejša sestra je bila učiteljica, a je štiri leta čakala na službo. No, sestro so prijatelji pritegnili na amaterski oder v Mariboru, kjer smo takrat živeli zaradi njenega šolanja – oče je namreč izgubil tisto delo in ni bilo več možno plačevati bivanja v internatu. Ona je tam veliko igrala, hodili smo jo gledat, mene pa so zanimale pesmi, zapisala sem si jih v beležko, se jih naučila in sama ustvarjala igre v sobi, ki smo jo imeli, premikala pohištvo, ustvarjala scene, zgodbe. Tam se je dalo zelo sanjariti! Sestra je imela resničen dar za igranje, starši so me pustili, da sem hodila z njo zvečer, jo gledala, se pogovarjala …
In tudi stali ste na odru, ali ne?
Sem, na tem amaterskem odru v predvojnem obdobju, ja, kot dijakinja klasične gimnazije sem sodelovala v Ojdipu, v zboru. Nisem vedela, kaj je gledališče, le moje sanje so se tako neskončno vrtele okrog tega dogajanja. No, nekega dne so me povabili, igrala sem Marijo v Božični igri. Takrat so prišli Žižek, Zmazek, po vojni so mi govorili, da se me spominjajo po posebnem, zvonkem in svetlem glasu. In potem je prišla vojna, mislili smo, da nas bodo zaradi mame Primorke selili, pa nas morda niso, ker je bil oče avstro-ogrski orožnik, in smo ostali v Mariboru. Pomagali smo, kot smo lahko, prenašali zdravila, rjuhe … Takrat sem že imela otroka.
