Sovražnosti do drugače obarvanih, drugače govorečih, drugače spolno usmerjenih in drugače mislečih. Organizacije, ki se odkrito spogledujejo z nacizmom, zadnja leta pridobivajo člane, jih neovirano rekrutirajo po šolah in stopnjujejo svojo aktivnost, njihove povezave pa segajo tudi v politične vode. RTV-jev dokumentarec je dvignil mnogo prahu v javnosti, pretresel ene, razjezil druge, pristojne institucije pa pustil skrb zbujajoče hladne. O snemanju in odzivih smo se pogovarjali z avtorjem, Erikom Valenčičem.
Dolgčas mi vsekakor ni. Sem pa tudi že navajen. O skrajnih desničarjih poročam že šest let in že pred časom se je dalo v trgoviniDr. Gebija kupiti paket desetih majic z napisom I (srček) Erik. V podtonu je bila seveda grožnja. Na ekstremističnih forumih so se že prej pojavljale moje fotografije in zdaj so se jim pridružile nove. Veliko se tvita in me napada v javnosti, kakšnih bolj osebnih groženj pa ni bilo. Zavedam se, da so to nevarni ljudje in da mi lahko kaj naredijo. Morda se bodo želeli mlajši člani dokazati starejšim; lahko počakajo pol leta, da se prah poleže, in napadejo potem; lahko si zagotovijo alibije in pokličejo »ekipo« iz Srbije. A moja pozicija je, da se neonacistov pač ne bomo bali. Poleg tega imamo ustvarjalci oddaje še mnogo dokaznega materiala, med njim zdaj že več kot 3000 fotografij, s katerimi jih lahko inkriminiramo in jih lahko kadar koli tudi uporabimo, in to vejo. Vemo, kdo ti ljudje so, kje živijo in kaj počnejo, praktično odraščamo z njimi. Zanimivo pa je, da ni nobenega odziva institucij, ki bi se z ekstremizmom morale ukvarjati. Niti srednjih šol niti javnih organov. To me izredno moti, saj je bila oddaja narejena predvsem zato, da se te zganejo. Za zdaj ni bilo slišati nobenega pojasnila niti zaveze, da se bodo s problemom dejavneje ukvarjali. Tudi t. i. levičarski politiki modro molčijo, veliko pa pove reakcija z desnega pola, s katerega me napadajo z vsem orožjem. To mi pove, da so se v prispevku prepoznali. Niti enega zapisa ni bilo, v katerem bi se ukvarjali z vsebino oddaje, poplava pa takšnih, kjer poskušajo diskreditirati mene osebno. Napad je pač njihova večna logika obrambe. Me bo pa zelo zmotilo, če bom, kot je videti, na zaslišanje zaradi posedovanja tajnih dokumentov klican jaz, nikogar pa ne bodo zaslišali o tem, zakaj je takratna Janševa vlada zavlačevala s predajo poročila Sove državnemu zboru kar pol leta in zakaj je poročilo tja prišlo močno skrajšano ravno v delu, ki se ukvarja z desničarskim ekstremizmom. Ne bi želel, da bi se izkazalo, da se preiskuje nas novinarje, ki tovrstne stvari raziskujemo in ozaveščamo javnost, ne pa tudi tistih, ki jih dejansko počnejo.
Niso nikogar od pristojnih zanimale informacije, ki jih poseduješ in s katerimi bi si lahko pomagali pri svojem delu?
Ne, nihče se ni obrnil name. Lahko celo rečem, da v trinajstih letih novinarskega dela nisem nikoli naletel na tako brezbrižen odnos institucij kot ravno pri tej temi. Na vprašanje o urjenju ekstremistov na vojaškem poligonu so mi iz vojske denimo odgovorili v smislu – zakaj o tem sprašujete nas? To ne sodi v redne aktivnosti Slovenske vojske, torej vam tu ne moremo pomagati. Srednje šole so odgovarjale, da gre pri skrajno desničarskih dijakih le za stil oblačenja in podobno. Javnost je veliko bolj pretresena kot institucije, ki so tu zato, da se borijo proti ekstremizmu. Res pa je, da je problem tudi v zakonodaji, ki je tako nedorečena, da težko kogar koli preganjajo zaradi širjenja sovraštva. Imamo celo dokumente ministrstva za notranje zadeve iz lanske jeseni, ki pravijo, da ni smiselno spreminjati zakona o javnem zbiranju tako, da bi policija lahko spremljala (med drugim) zbiranja tujih neonacistov v Sloveniji. Pa je policija sama zaprosila za takšno spremembo zakona.
Slovenijo v dokumentarcu imenuješ raj za neonacistični turizem.
Zaradi popolne brezbrižnosti institucij do tega pojava to tudi res je. Veliko se govori o Breiviku, pozablja pa se, da je bil predlani na Češkem aretiran moški, ki je želel napasti parlament v Pragi. Zasegli so mu veliko količino orožja, med drugim bombe, ki jih je tudi že preizkušal. Slovenski neonacisti se povezujejo s takšnimi ljudmi in potem tudi sami preizkušajo bombe. To JE problem. Ni pa videti, da bi to motilo pristojne institucije. A mi smo svoj namen dosegli. Desni ekstremizem smo potegnili na plano in odprli debato. Dokaz, kako nekatere to boli, so prav napadi name. Dosežen je tudi drugi namen te oddaje, vzeti anonimnost nasilnežem, ki marsikomu grenijo življenje na redni bazi. Pokazali smo obraze, objavili nekatera imena. To so zdaj javne osebnosti. Če koga nadlegujejo, jih ta lahko identificira policiji. To je izredno pomembno. Da je tako, se je pokazalo že prejšnji teden na seji študentskega parlamenta, kamor je prišlo sedem neonacistov. Udeleženci so jih prepoznali in jim začeli skandirati »medijske zvezde« in »koalicija sovraštva«. Ti ljudje niso več anonimni.
