Pred kratkim, pri triintridesetih, je kandidiral za predsednika KPK. Prizadel ga je nespoštljiv odnos komisije, o njem je pisal v Večeru. »Reakcije so neverjetne, zasuli so moj mail in telefon, kar me osrečuje, a tudi straši. Rad bi bil ganjen, a si ne upam biti, ker vem, da tako silovit odziv ne more biti vezan name: ljudje so v mojih besedah prepoznali sebe!«
Odkrivanje nepravilnosti je zame smisel novinarstva. Od nekdaj sem imel v sebi zavest o novinarskem idealu: da je to odkrivanje, ne pa poročanje. Če je treba, tudi pohvalim, toda v tem trenutku v tej državi ni veliko stvari, ki jih lahko pohvalim. Do nepravilnosti me je pripeljal tok izgubljenega denarja, ki sem mu sledil, zdaj vidim, da sem na tem področju najbolj koristen, uporaben, da mi to področje najbolj ustreza.
Razkrili ste koruptivnost državnega sekretarja Horvata, pisali o izginulih milijonih NLB in NKBM, objavili originalni papir o delitvi avtocestnih razpisov …
Andreju Horvatu, ki je delal v vladni službi za lokalno samoupravo, sem dokazal koruptivnost: šlo je za razpise za razvojna sredstva za pomursko regijo, človek je bil Pomurec, češ svojim ne bo kradel. Ugotovil in razkril sem, da so ta sredstva prišla do njegovih prijateljev. Moj vir me je opozoril, da se bo to zgodilo, preveril sem: tam je bil šef njegove volilne kampanje, njegovi prijatelji, hitro je bilo vse jasno. A je bil viteški nasprotnik, konflikta ni nikdar jemal osebno, odprt je bil za komunikacijo. Očarljiv, karizmatičen. Zato sem imel dvome, a nisem popustil, šel sem do konca: v seriji petih člankov sem sistematično dokazal. Predsednik Pahor, ki ga novinarske kompetence zoper korupcijo ne zanimajo, ga je pozval k odstopu, nato je odstopil.
Borut Ambrožič, ki ste ga ujeli s spuščenimi hlačami?
Poslanec PZ je na mariborski fakulteti za svoj magisterij prepisal diplomo neke študentke. Takrat sem v COBIS-u našel njegov magisterij, bil mi je znan; pred časom sem pisal o izobrazbi poslancev, brskal sem in videl tudi diplomo omenjene študentke. Začeli so mi delati možgani: obe nalogi sem poslal na računalniško analizo v Maribor, ko je bilo vse črno na belem, je bilo jasno. Na novinarski konferenci sem mu rekel, da naj me toži, če lahko dokaže, da je to politični konstrukt – nato vse tiho je bilo.
Pri novinarskem delu pomaga, če poslušaš sebe in svoje občutke, ne? Tudi pri NLB in NKBM?
To je ključno! Na to bančno zgodbo so me najprej opozorili moji viri, šlo je za ogromne projekte: v projektu Sarajevo je bila škoda ocenjena na 70 milijonov evrov, eklatanten primer je bil Agroživil v Srbiji, kjer je v praznem podjetju izginilo 40 milijonov evrov, zavarovali pa so jih s piščanci – naš denar! A dosti zgodb sem našel sam, ker znam zdaj uporabljati ta orodja: kataster, register, tu sem našel NKBM. Vedno je bil enak model: prideš k pokvarjenemu bančnemu referentu ali celo k direktorju, rečejo ti, da si nekaj izmisli, da ti bodo lahko dali denar – no, izmislili so si bioplinarne, ki so zdaj množično v stečaju. Na desetine milijonov evrov so jim dajali! Za zdaj se ni zgodilo nič, podane so ovadbe, na NLB se ne dogaja nič, vodstvo noče čistiti. Avtocestni razpisi? Ja, objavil sem – prvi in doslej edini – tudi originalni papir o delitvi razpisov gradbenim kartelom: na Trojanah so se dobili Tone Anderlič in Mirko Bandelj z SCT-jem in DARS-om. Oni so si razdelili več javnih naročil, sestavili zapisnik in se nanj podpisali. Ko sem ta papir objavil, ga nihče ni mogel sesuti, še preden sem ga objavil, pa sem dobil njihove podpise za primerjavo. Nobenega demantija ni bilo, ta papir pa je bil eden od temeljev parlamentarne preiskave kartela. Na to sem ponosen.
