Pri štirih reče, da bi rada klekljala. Pri šestih, da bo učiteljica klekljanja. Pri dvajsetih se z enoletno hčerko vozi osemdeset kilometrov daleč na delo, medtem ko njen dragi služi dveletni vojaški rok. Odtlej je minilo že veliko let. Marica že 50 let ljubi istega moškega in še vedno kleklja. Vsako leto za to umetnostno obrt navduši vsaj sto novih klekljaric. Moški niso izvzeti. Optimistična in, kot pravi sama, tudi navihana sedemdesetletnica je motor ter uradna predsednica klekljarskega društva Cvetke v Žireh. Obiskali smo jo pred odprtjem osmih slovenskih klekljarskih dnevov.
»V Žirovsko ambasado pridite,« je povabila Marica. Kasneje sem izvedela, da je to ljubka slaščičarna sredi Žirov. Ko sva sedeli na leseni klopi in pili limonado, je vsak mimoidoči postal ob Marici in ji zaželel lep dan. O vsakem je vedela povedati same lepe reči. Taka je, da v ljudeh išče dobro. Ker je dobro našla v sebi. Rojena je bila kot sedmi otrok. Prva deklica. Povedala je, da je imela dolg jezik in si je dovolila reči marsikaj, česar si njeni bratje niso. Imela je tudi močno voljo. Že pri štirih je želela klekljati, malo se ji je še zapletalo, »a mi je mama vseeno dala poskusiti punkeljček, pa sem vse nitke zafecljala in jih je bilo težko rešiti. In sem jih okoli ušes dobila. Ko sem imela šest let, pa mi je mama rekla, pojdi k učiteljici, da te bo naučila. In sem jo šla res vprašat, ali me vzame. Tista učiteljica pa je moji mami, ko je videla, da ima veliko otrok, rekla, a bi mi ti dala to punčko. Želela me je posvojiti, ampak mama me ni dala.« Devet let je hodila v šolo k učiteljici Angelci Jesenko.
Kadar kleklja, so njene dlani vroče. Še danes ne mine dan, da ne bi v roke prijela punkeljčka. »Kar zasvojena sem s tem. Tudi mož mi to pravi.« Poročena je že več kot 50 let. Povedala je, da je po 50. letu zaživela. Takrat je (šele) naredila tudi izpit za avto, čeprav je njen mož inštruktor. Sama je poskrbela, da ni ostala bosa … Medtem ko ona kleklja, mož kolesari, letno prevozi od 5000 do 6000 kilometrov. Ob nedeljah se mu pridruži, sicer ima pa punkeljček prednost. Njene učenke (okoli 120 jih je) v društvu Cvetke, ki ga je ustanovila pred desetimi leti, se čudijo, kako vroče dlani ima, kadar kleklja. In njeni prsti so tako mladostni in gibčni. Povedala je, da lahko dnevno kleklja tudi po 15 ur in akumulator ostaja poln. »Nisem utrujena. Prav sprošča me klekljanje in to, ko vidim, kako drugi uživajo.« Pravi, da je klekljanje odlična psihoterapija. Kadar se ženske dobijo, sedejo v krog in pogovor steče. Gojiti morajo lepe misli. Temne odstranijo. Kako pa? »Razmislimo, ali je vredno težo, ki jo naložijo jezni ljudje, nositi v sebi ali ne. Če me kdo razžalosti, sem huda, pa mu svoje povem in se tako razbremenim, če pa človeka poznam, si mislim, zaradi tebe ni vredno, da si živce brusim. Kadar pa klekljam, razmišljam samo o lepih rečeh. Pravijo mi, da sem precej flegma. Sama pa mislim, da res pozitivno gledam na stvari. Kar je dobro, stržim ven. Če je kaj slabega, spodbujam dobro in delam tako, da dobro prevaga.«
Čipka dežele Kranjske. Čipka žirovskih klekljaric se je še pred desetimi leti predstavljala kot idrijska. »V Idriji so si znamko že davno priborili. Pri tem smo jim tudi mi pomagali. Zdaj pa imamo deset let svoje društvo. Zaščitile smo našo, gorenjsko čipko. V času osamosvojitve smo se združili vsi ljubitelji čipke v Sloveniji. V Škofji Loki smo želeli osnovati slovensko čipko. Vsi smo bili za to, tudi Janez Bogataj, Idrija pa ne. Potem smo ustanovili čipko dežele Kranjske, še zmeraj pa pravim, da bi bilo najbolje, da bi imeli skupaj slovensko čipko, saj smo že tako čisto majčkeni. A ker ima Idrija svoj stil klekljanja, Žiri pa svojega, je prav, da smo omogočili, da se v svet ponese tudi glas o naši čipki.« Pri tem je odigrala veliko vlogo deklica z imenom Mirna.
