...v Monaku si je njihova družina privoščila najslajšo pico, v Avstraliji pa jim je teknil ananas našega rojaka …

Letos se je Matjaž s sinovoma zelo nagaral – veliko dela je imel tako na planini, kjer so popravljali posledice uničujoče zime in vetroloma, kot v dolini, kjer so odstranjevali posledice žledu. Da bi ujel zapovedane roke, je moral za čiščenje gozda po žledu najeti tudi pomoč, in to je bil še dodaten strošek … Lesa je preveč in ne gre v prodajo. A mnoge tegobe, ki jih narava in žal tudi oblast povzročata kmetom, so čez poletje, ko sta z ženo na planini, malce ob strani. Pod gorami se že pasejo krave in številne druge domače živali, iz koče diši po sirovih štrukljih, okna pa krasijo rože. Tam gori čas in življenje tečeta mnogo lepše kot v dolini.

Pujski kot otročki, purani kot manekeni … Njihovih 50 krav vsako leto komaj čaka na pomlad, da gredo iz domačega hleva sredi Naklega na planino. Pred odhodom Matjaž in Mateja nakupita tudi purane, prašičke in kopune, ki se čez poletje na svežem zraku lepo redijo ter skupaj z domačimi zajčki, kurami in oslički »zaokrožijo« pravljično podobo planine pod Košuto. »V naročju – kot otročke – prinesemo okoli 20 kg težke prašičke na Dolgo njivo, jeseni pa stoinvečkilogramske ženemo v dolino. To so zelo občutljive živali; z njimi je treba ravnati prijazno, mirno, saj ne prenesejo povzdignjenega glasu. Hitro pokažejo, da so užaljeni, in gredo po svoje,« razlaga Matjaž. Pripoveduje tudi o kravah, ki si zapomnijo ritem prestavljanja s pašnika na pašnik – včasih ga za dan ali dva celo prehitijo in kar brez Matjaža pridejo na novega. Tudi purani, ki jih kupijo pri velikem rejcu in zato sprva niti hoditi ne znajo, se hitro privadijo na razkošen prostor in kot manekeni pozirajo za obiskovalce na malce privzdignjenem mestu ob koči. Oslički pa so zaščitni znak planine Dolga njiva; tako kot dobra kuhinja in Matejin smeh, ki ga je slišati, še preden na koncu poti ugledaš kočo v cvetju. Mateja je bila od nekdaj  glasna in vidna, Matjaž pa od nekdaj tih in raje skrit. »Moj mož je odličen kmet; ne morete si misliti, koliko literature preštudira!« ga iskreno hvali Mateja. Toda ko steče beseda o živalih, se tudi Matjaž razgovori.

Osli se ne ustrašijo volka. »Oslički, ki jih imava s prijateljem Rokom, so družabna in zelo prijazna bitja. Še zlasti mladički so pravi magnet za  obiskovalce, saj se radi crkljajo.« Zato Matjaž ne prenese vprašanja, ki ga žal pogosto sliši – ali goji osle za salame in klobase? Zanj in za Roka so to živali, ki jih imata za veselje in sprostitev. Pravi tudi, da so oslički odlični varuhi ovac in drobnice sploh, saj se ne ustrašijo volka tako kot pes. »Mi jih imamo predvsem za družbo. Tako zelo naši so, da smo jim sestavili imena po naših začetnih črkah. Roma je iz imen Rok in Matjaž, Irma pa iz Iris in Mateje.« Matjaž  goji tudi nekaj kopunov, že od nekdaj cenjene specialitete. Ker je potrpežljiv, se mu  delo z njimi iz leta v leto  bolj obrestuje.

Vse raje se imava. Mateja in Matjaž sta se spoznala na srednji kmetijski šoli v Kranju. Ljubezen se je počasi razvijala in še vedno raste. »Vse raje in raje se imava,« pravi  Mateja jasno in glasno. Družina,  imata tri otroke, živi na kmetiji, ki jo je Mateja, edinka, dobila od svoje mame in babice, ko je ta ovdovela. »Komaj 21 let sem bila stara, ko sem prevzela kmetijo. Ker so moji predniki radi prispevali za kulturno društvo, za vaški gasilski dom itd.., je za kmetijo zmanjkovalo denarja in je počasi usihala. Verjetno si ni nihče mislil, da mi bo iz nje uspelo kaj narediti.« Mateja je začela s petimi glavami živine v hlevu, danes jih imajo 50;  takrat je imela kmetija pet hektarjev zemlje, danes jih obdelujejo več kot 20.  Toda mamino in babičino darilo ni bilo za  Matejo preveliko breme samo v smislu odgovornosti, kako bo vse skupaj postavila na noge, temveč je imela takrat še drugačne skrbi, in sicer, kaj bo z njeno ljubeznijo. Matjaž je bil namreč določen, da prevzame kmetijo doma na Brezjah. Ker zaljubljenca nista videla rešitve, jo je poiskal Matjažev oče: »Če jo imaš tako rad, pa pojdi k njej. Ti  bomo tudi mi že kako pomagali.«  Tako je njuna kmetija, »pognojena z ljubeznijo«, začela uspešno rasti. Zdaj je  sin Žiga zaposlen v škofjeloški klavnici, Matic se vozi v Grosuplje, kjer je po  diplomi dobil službo, hčerka Tea pa je v srednji veterinarski šoli.

Kava v Rimu, pica v Monaku … »Najdražjo kavo sem pila v Rimu, najboljšo pico pa smo jedli v Monaku, in sicer v njihovi marini, pa ni bila nič dražja kot sredi Ljubljane,«  pripoveduje Mateja. Z možem sta prepotovala vso Evropo, pa tudi širše. Letos bosta 25 let poroke praznovala na Kubi. Lepe spomine imata tudi na Avstralijo; s  prijateljem Rokom in Iris, ki se na pot vedno dobro pripravita  in preštudirata veliko literature, so tam doživeli  marsikaj. »Enkrat sem si želela dočakati novo leto na južni polobli,« pravi Mateja. Na potovanju po Avstraliji so med drugim naleteli na samopostrežni nasad ananasa z označeno ceno za sadež in blagajno v obliki pritrjene škatle za denar. Nabrali so nekaj sadežev in plačali, hkrati pa se glasno spraševali, kako bi to funkcioniralo v Sloveniji. Takrat pa se je pripeljal lastnik in vse razumel, saj je Slovenec. Seveda je sledilo veselo druženje;  ko so se vrnili domov, so mu poslali, kar najbolj pogreša – slivovko.  Sporočil jim je, da je darilo prejel prav na dan mladosti, ki mu je iz otroštva ostal v spominu kot zelo lep praznik.

Kadar sta Mateja in Matjaž (rojena sta na isti dan, vendar dve leti narazen)  na potovanju, za kmetijo skrbijo otroci; ko so bili še majhni, sta kmetijo za ta čas prevzeli Matejina mama in babica.

Tudi sosede sta »poslala« na počitnice. Mateja in Matjaž se nista pustila ujeti  v kalup; kljub kmetiji sta našla čas za plesne vaje ter tudi za počitnice in potovanja. Nekaj časa so se jim čudili, kako lahko gresta od doma, če pa imata kmetijo, in sta »organizirala« počitnice tudi za sosedovo družino, kjer je osem otrok. Skoraj prisilila sta jih, da so odpotovali na morje v njuno prikolico, ter  prevzela skrb za njihov hlev. Odtlej si tudi sosedje vsako leto privoščijo oddih. Trditev, da kmet ne more od doma, je preteklost, pravita Matjaž in Mateja.