In skušali pozabiti (če smo se tega sploh zares zavedali, dokler nam ni nekdo o tem povedal), da so jih v neki vlažni kleti na drugem koncu sveta bržkone sešile otroške roke. Res lahko še pričakujemo, da nam bo Kitajska, ko bo ugotovila, da v Evropi ne znamo več sami sešiti niti para hlač, te še naprej prodajala po nizki ceni? Pa seveda sploh ne gre samo za hlače. V zadnjem poglavju knjige Opravičilo človeka nam Karin zelo jasno sporoča, kako narobe je, da dopuščamo trpljenje živali.
Priljubili ste se nam z romanom Razmerja v ogledalu, romanu o ženski v zrelih letih, ki se išče. Zelo hitro se nam predstavljate z novim delom, v katerem spodbujate ljudi, da začnejo še bolj misliti z lastno glavo in ukrepati. Ste doktorica matematike in pišete, kdo vse se še skriva v vas?
Vsekakor sem ženska, ki v zadnjem času na novo odkriva ljubezen do pisanja. Ob večerih tako najraje sedem za računalnik, za urico ali dve odmislim svet, ki me obdaja, pozabim na vsakodnevne skrbi in se potopim v svoje vzporedne svetove. Predvsem pa sem človek, ki se včasih zaloti pri razmišljanju o tem, kaj pomeni biti človek in kaj bi moralo pomeniti.
Znate pisati tako, da se človek razjezi: »Moramo se razjeziti in zahtevati, da nam vrnejo možnost delati dobro!« Kljub vsemu ne delujete kot jezen človek. Kako se doživljate?
Ne bi rekla, da sem a priori jezen človek, morda sem bila v mladosti bolj, z leti se človek umiri. So pa stvari, ki me razjezijo in za katere mislim, da je prav, da si pustimo to jezo začutiti in je ne potlačimo. Jeza nosi v sebi močan naboj, ki je seveda lahko destruktiven, zato mora biti vedno obvladovana, a hkrati je ta naboj tisti, ki omogoča spremembe. Krivice vseh vrst so vsekakor nekaj, kar me vsakič znova razjezi. Kakor tudi neznosna lahkost, s katero jih prezremo, kadar se ne nanašajo neposredno na nas ali naše najbližje.
Veliko intelektualcev se skrije, umakne z javnega prizorišča, »zavzamejo udobno stališče, da odgovarjajo svojemu delu ... pogosto celo eksplicitno povedo, da se ne želijo izpostavljati, saj je izid negotov«, pišete.
Intelektualci bi se morali zavedati, da je imeti možnost opravljati delo, ki te veseli, in biti ob tem materialno preskrbljen pravzaprav privilegij. Seveda so do določene mere sami zaslužni zanj, priborili so si ga s trdim delom, a vendar je prav, da se zavedajo, da mnogo ljudi te možnosti ni imelo, ne glede na morebitno nadarjenost ali pripravljenost za delo. V zameno za privilegij bi se morali truditi del svoje intelektualne moči vrniti družbi, torej razmišljati in delovati ne zgolj na področju, ki jih veseli, temveč tudi sopremišljevati in soustvarjati boljši svet za vse njegove prebivalce. Če gledamo na človeško družbo kot na relativno dobro organiziran sistem, bi morali intelektualci predstavljati tisti del sistema, nekakšen računalnik, ki bi skrbel za njegovo nenehno izpopolnjevanje.
