»Petinosemdeset odstotkov tržne vrednosti podjetij je, dokazano, človeški kapital!« Znanstvenik, ki je pravnik, magister organizacijskih ved in doktor sociologije s področja dela oziroma industrijskih odnosov, se dvajset let intenzivno posveča ekonomski demokraciji, enakopravnemu položaju lastnikov dela in kapitala. Uporabna znanost jo je raziskala in prepričljivo dokazala njeno učinkovitost, a je kapital ne sprejme. Čeprav so dokazi, da se je mezdni kapitalizem, ki ga živimo, izpel, ker zavira razvoj, in čeprav je dokazano, da je glavna prednost podjetij človeški kapital, torej znanje, motivacija, pripadnost delavcev. »Zaradi dokazanih dejstev je treba uvesti spremembe: delavsko soupravljanje, uzakoniti obvezno udeležbo delavcev pri dobičku in delavsko delničarstvo. Človeški in finančni kapital je treba izenačiti, to prinaša nov model upravljanja, prinaša družbeno- ekonomsko rast in razvoj!«
Te ugotovitve niso samo moje. Znanost je ugotovila tako. Ne razume se, da je mezdni, kupoprodajni odnos med delom in kapitalom ključno bistvo obstoječega kapitalizma, ki bi ga bilo treba spremeniti. S hudo znanstveno zablodo, prevaro, nas pitajo, češ vsi se zavedamo, da bi bilo treba spremeniti kapitalizem, toda to naj bi pomenilo, da bi bilo treba ukiniti zasebno lastnino ali tržno gospodarstvo, to pa pomeni, da gremo v socializem. Ni res! Ni bistvo obstoječega kapitalizma in njegovih deviantnosti v zasebni lastnini in tržnem gospodarstvu – oboje poznamo že stoletja, problem je mezdni odnos.
Je rešitev v spoštovanju človeškega kapitala, delavcev, ki so ustvarjalni, motivirani? Raziskave kažejo, da šteje človeški kapital 85 odstotkov tržne vrednosti podjetja. Da so ljudje bogastvo.
Točno tako je ugotovila ekonomska znanost. Tržna vrednost podjetja sta finančni kapital in intelektualni kapital, znotraj intelektualnega sta pa človeški in strukturni. Danes se ugotavlja, da intelektualni kapital v povprečju tvori 85 odstotkov tržne vrednosti in s tem produkcijske moči podjetij, samo petnajst odstotkov pa finančni kapital.
Govoriva, da bo razumljivo, recimo o tem, da Pipistrel bolje plačuje svoje inženirje kot lastnik samega sebe, da celo deli dobiček z zaposlenimi?
Tako je. Enako je z vsemi ustvarjalci, tudi novinarji: vi ste kapital, ne pa hiša in lastniki! S pojmom človeški kapital označujemo znanje, delovne zmožnosti, ustvarjalnost, predvsem pa tudi delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost podjetjem. Raziskave kažejo, da je plača po pomembnosti šele na šestem mestu, da pa je pomembno, ali lahko živimo življenje, kakršno želimo, pomembni so odnosi. Plača sploh ni motivator, je samo higienik; vsi smo zadovoljni, če imamo dobro plačo, toda nenehno povečevanje plače ne potegne za seboj sorazmerne motivacije.
Rekli ste tudi, da pitanje pohlepa menedžerjev ni delovna motivacija.
Točno tako. Ko človek misli, da ima primerno plačo, ga nadaljnje poviševanje ne motivira več, ampak je samo še pitanje pohlepa. Kot motivacija v ospredje stopijo druge stvari. Slaba plača je lahko vzrok izrazitega nezadovoljstva, primerna plača je pričakovana in ne prinaša posebnega zadovoljstva, ampak le preprečuje nezadovoljstvo (zato govorimo o plači kot t. i. higieniku), bistveno višja pa nima nobenega motivacijskega učinka. Socialna kapica in podobne stvari, ki naj bi menedžmentu, ki je zelo dobro plačan, prinesli še višje plače, bi pomenili pitanje pohlepa, ne pa motivacijo.
In pitanje pohlepa seveda ne pomeni napredka družbe, ki je ključen in se bo zgodil – na lep ali na grd način, odvisno od nas? Kaj se mora zgoditi, da bomo postali družba napredka?
Bistvo ideje ekonomske demokracije, ki jo razumem kot popolnoma novo paradigmo, model novega družbeno-ekonomskega sistema, ki pa bo še vedno lahko kapitalizem, je ukiniti, preseči ta mezdni odnos. Ker ustvarja dvojnost, neenakost, podrejen položaj zaposlenih brez soupravljanja podjetij. Plačilo za mezdno delo je samo protivrednost, ne pa dejanska vrednost dela, ki ga človek opravi – skozi to se vrši izkoriščanje človeka. Vse se torej vrti okoli tega, ali bomo uspeli preseči ta mezdni odnos med delom in kapitalom ter vzpostaviti popolnoma enakopraven status obeh dejavnikov in njunih lastnikov v sistemu. Najbolj deplasirano je danes govoriti o delovni sili, kajti sodobno delo in klasična delovna sila nimata danes popolnoma nobene zveze.
