Kaj ste mislili s trditvijo, da je vzgoja dekla politikov, razvajenih otrok in staršev?

Od šole vsi pričakujejo, česar ne more dati. Šola ni ustanovljena za to, da bi podpirala vladajočo politiko in politikom garantirala večnost v družbenem potomstvu. Tudi starši in šolski politiki imajo napačne predstave, kajti šola je samo sistem, ki zagotavlja, da se otroci v določenem času učijo in vzgajajo, ker niso za nič drugega.

Ne drži popolnoma, kajti v šoli se znanja ne povezujejo, vzgoja pa v šoli ni več aktualna.

Pritožbe vseh generacij učiteljev so od nekdaj enake: da se učencev ne da naučiti, da so sedanji rodovi nesposobni, da je vedno večja kriza. Šola lahko vzgaja samo z delom, z učenjem! Samo s tem, da so otroci med seboj tolerantni, se vzgaja tolerantnost, z govorjenjem se ne – maša mora biti kratka! Učiteljice neprestano govorijo, da jim stokrat rečejo, pa otroci ne slišijo. Jasno, da ne, najstniki pa sploh ne slišijo, znani so po tem, da vas zelo dobro vidijo pa zelo slabo slišijo. Enako doma.

Toda saj imajo bolj ali manj vsi učitelji doma otroke, tudi najstnike, in bi domačo prakso pač prenesli še v šolo.

(Smeh) Lažje je s tujimi otroki, institucija pa ima posebno moč. Problem je v tem, da so naša pričakovanja narobe postavljena: mi pričakujemo spremembe pri njih, v resnici pa moramo sistem prilagoditi njim. V naši šoli imamo veliko problemov, ker otroke postavljamo pred zahteve, ki niso pravilno izražene. Tudi zahteve staršev, saj pričakujejo, da bo šola naredila tisto, česar ne more. Pogosto se srečamo s starši, ki v resnici nimajo radi svojih otrok; od njih pričakujejo, da bodo večni otroci, ne postavljajo jih pred zahteve. No, postavljajo jih pred nekatere zahteve, kot da bi bili odrasli, pri nekaterih stvareh pa jim ne pustijo odločati, ne želijo dogovora. Vedno je krivda pri odraslih.

Permisivna vzgoja ni dobra, ne?

Imamo mladostnike, ki so bili tako vzgajani in so neučinkoviti: niso imeli frustracij in to jih zaznamuje tako, da mislijo, da je družba vsega kriva.

Družba smo ljudje, ki tvorimo neko skupnost in dajemo svoje zaupanje politikom, ki sprejemajo zakone, ti pa vplivajo na vse nas.

Ja, toda otroci te družbe, predvsem slovenske, so porabniki družinskega proračuna, ne da bi karkoli prispevali tja do tridesetega leta; ne da bi prispevali svoj delež z delom ali odgovornostjo. Ko mladostnik pride domov, ima poln hladilnik, toplo vodo, sveže perilo, televizijo, vse. Družinski proračun lahko stane petsto, šeststo evrov na mesec. Tega razvajen potomec ne vidi kot dobrino. Zato ne vidi nobenega razloga, da bi šel delat za sedemsto evrov!

Učitelji pravijo, da otrokom nič ne morejo, pravijo, da ne dajo negativne ocene zato, ker si ne želijo pokvariti počitnic ... To je pristajanje na lastno udobje, poslanstva in vizije tu ni, tudi odgovornosti ne.

Nad učitelja, ki je strog in dosleden, se lahko zgrne takšen sistemski teror, da raje popusti in da dve, kot da bi se bodel s tem. Iz okolja osnovnih šol, ki jih poznam, in lastnega lahko povem, da ministrstvo s svojo inšpekcijsko službo povzroča te stvari. Imamo razveljavitve šolskih ukrepov in ocen zaradi tako imenovanih postopkovnih napak, ki bi sodile na vrhovno sodišče, ne pa v intelektualni obseg inšpektorja. To, kar se zdaj dogaja, da ministrska inšpekcija zelo ostro v papirnem in nepedagoškem smislu ugotavlja upravičenost kazni ali ocene otroku glede na normativne akte, je privedlo do absurda: učitelji raje pokleknejo. Žal. To naredijo, ker nima nobenega smisla.

S tem pa se ne strinjam, ker bi lahko tako rekla tudi jaz ali kdorkoli.

Ja, razumem, kaj želite povedati. Primer na naši šoli: zato ker je en otrok dobil vzgojno kazen, lahko traja inšpekcijski pregled na šoli vse leto! In inšpektorica zahteva nekaj kilogramov dokumentov o tem, kako smo ravnali! Tega ne zdržiš.

Ali ni stroka tudi za to, da bi opozarjala inšpektorje, kaj je pedagoško delo?

Inšpektorji niso več pedagoški svetovalci, pridejo inšpektorji, ki o pedagogiki nimajo pojma! Dobesedno analfabeti so in to je problem! Drugi je ta, da imamo pedagoški inštitut, fakultete, pedagoške oddelke na fakultetah, toda strokovnjaki pri političnih odločitvah zadnjega ministra niso rekli ne bu ne mu glede poučevanja prvega tujega jezika v drugem razredu in drugega tujega jezika kot izbirnega predmeta v četrtem razredu! To so velike, strašanske neumnosti in mi bomo imeli vedno več vzgojnih in drugih problemov, zato ker otroke postavljamo pred naloge, ki jim ne morejo biti kos! Ni se oglasil niti en ravnatelj, stroka, nihče. Te zahteve dokazujejo samo veliko zakompleksanost slovenskih učiteljev in slovenske nacije – to, da slovenščina do otrokovega desetega leta ni dovolj, je zakompleksanost. Strokovno je čisto neutemeljeno, je bedarija! V prvem razredu bodo pri športni vzgoji rekli: to je žoga, that's a ball – to so navadni bedaki!

Spremembe, ki se pokažejo za neučinkovite, kot je devetletka, nivojski pouk ...

(Vskoči) ... nihče jih ne ukine, no, pred desetimi leti sem bil proti nivojskemu pouku, zdaj so ga ukinili – končno!

#slika2#

Zakaj stroka ne udari po mizi? Ker želi imeti mir in plače in ji ni mar za posledice?

Stroka na političnih nivojih je kvazistroka, poleg tega vsi profesorji didaktike in metodike pazijo na svoj stolček. Pa ne le, da želijo čuvati plače, odtujeni in oddaljeni so od tega, kar je možno. Pedagogika ni stroka, ki bi jo bilo možno razvijati v kabinetu in potrjevati v formulah in teoretičnem smislu, potrjuješ jo lahko samo na terenu. Pri nas je ugotavljanje invalidno: še nikoli nismo nobene stvari zavrnili, ker ni bila uspešna. To so na nivoju spoznavnega sveta, znanosti velike napake, sramota.

V Sloveniji je, pravite, okoli petsto osnovnih šol, prav toliko ravnateljev in okoli  30.000 učiteljev. Kje je ta mogočni glas, da se ga ne sliši?

Ravnatelji v Sloveniji smo pedagoški vodje. Prvič jasno izjavljam (veliko pa bo »učenih« ugovorov): vzgojni načrt je ena največjih neumnosti naše osnovne šole, ker naj bi ga imela vsaka šola. Kako? Kaj naj bi bilo v njem? Pravno gledano lahko starši v šolo z vzgojnim načrtom uvedejo kreacionizem (nauk, da je bil svet ustvarjen tak, kakršen je danes, op. a.). Ministrstvo in šolska inšpekcija tega ne bosta mogli zavrniti, ker bo ravnatelj, ki je kreacionist, to dopustil v šoli, ki jo vodi. Lahko pa niti ne bo imel pojma, za kaj gre. Lahko vgradimo Koran, zakaj pa ne?! Če mora imeti vsaka OŠ svojo vizijo, lahko postane tudi medresa, to je muslimanska nižja verska šola. Zakaj pa ne? OŠ je v svojih vrednotah samoumevna, ni je treba predpisovati ali razlagati in izumljati na novo! Zdaj inšpekcija pride in gleda, ali je vzgojna kazen izrečena v skladu z vzgojnim načrtom, pa ima vsaka šola svoj vzgojni načrt in svoje vzgojne kazni! Ne, to je sindrom samoupravnega socializma, ki je ljudem ostal v zavesti, ne da bi opazili. Takrat smo o vsem možnem in nemožnem, predvsem pa o plačah in denarju navidezno demokratično odločali na vseh nivojih odločanja. Danes pa, ker o plačah ni možno odločati, odločamo o vzgojnih načrtih, vizijah, letnih delovnih načrtih, hišnem redu. Zanimivo je, da je odločanje o imenovanju ravnatelja ostalo povsem enako.

Ker sem živela v tistem času, lahko rečem, da je bil to čas vrednot.

A niso delovale. Vsi v Jugoslaviji smo bili vzgajani v bratstvu in enotnosti, enakosti vseh ljudi, vseh jezikov, vseh ver, toda ko je prišlo do prelomnih trenutkov, se je pokazalo, da je v moji generaciji tisoče pravih zločincev pri enaki vzgoji!

Mlajša ima pa tisoče tajkunov, kar je tudi zločin.

To je razlika med funkcionalno in institucionalno vzgojo. Razmik med njima je vedno večji: pri institucionalni želimo vzgajati v poštenosti, delu, tovarištvu, pomoči, nekonfliktnosti, pri funkcionalni zunaj šole pa imamo obsojence v parlamentu – konfliktne, asocialne, egoistične, manipulativne!

Kaj je vzrok? Zapisali ste, da ni vrednot, blagostanje pa je.

Blagostanje je veliko. V resnici ne moremo definirati revščine: lahko vam prinesem spisek staršev, ki niso mogli plačati malice, toda ti otroci vseeno dobijo malico. Naj vam povem, koliko je dr. Pikalo dal za spremembo predmeta državljanska etika (denar so si razdelili na nekem zasebnem inštitutu na FDV), ki je v resnici samoupravljanje s temelji marksizma. Milijon in pol evrov! Zato da je spremenil nekatere stvari v tem predmetu in naziv predmeta.

Kaj je toliko stalo?

Ne vem. Vam pa povem, kaj je milijon in pol: je toliko, da vsi na OŠ Prule, torej 67 zaposlenih, dobivajo eno leto plačo, da pokrijemo vse prispevke, materialne stroške in še vsi učenci bi lahko zastonj jedli vse leto. To je on dal za en predmet. Pikalo je politolog, ni vedel, po čem je denar. Podjetja, obrtniki, delavci to vedo. Vedo, da mora za to, da jaz dobim plačo, delati več ljudi (plačevati davke in prodati svoje produkte). Minister dr. Pikalo o tem nima pojma ali pa je povsem brezbrižen!

Zakaj je preveč birokracije?

Vsak uradnik ugotovi, da je prenizko na plačilni lestvici, in zato potrebuje še enega uradnika pod seboj, ta še enega in tako naprej raste piramida. Naj ministrstvo pove, koliko je zaposlenih, kajti mi ministrstvu odgovarjamo za štiri tisočinke delovnega mesta ali manj – vse mora biti usklajeno! Oni nas nadzirajo in sistematično centralizirajo do neskončnosti, zato da utemeljijo svoj obstoj, ker brez tega niso nič. Jih ni. Tako neumnih sistemov, govorim tudi o plačni politiki, najbrž ni nikjer na svetu, v birokratskem smislu ni bolj centraliziranega sistema.

Je večja možnost manipulacije?

Oni ne manipulirajo, jim ni treba, oni so fevdalci, oni birokratsko ukazujejo! Oni so fevdalci, ki nam neprestano nalagajo novo delo, nič drugega niso. Kadar s šole opozarjamo ministrstvo, ne dobimo odgovora. Nikoli! Jim ni treba, oni so brez odgovornosti, ker so predlagali neumne zakone in lepo živijo zaradi tega. Oni so s stališča šole kakor bog – nikjer jih ni, pa povsod delujejo, ne komunicirajo, ne popravljajo se, oni so že o vsem odločili, ne potrebujejo avtorefleksije, ker nimajo nobene odgovornosti.

Razburjeni ste ...

Sem, tako da komaj govorim ... Samo dva primera: s knjižničnim fondom imamo leta in leta izgubo: mi kupimo knjige, deset staršev se odloči, da fonda ne bodo uporabljali, in sami kupijo učbenike, mi pa imamo izgubo. Leta in leta opozarjam, toda ministrstvo se dela, da izgube ni! To je fevdalni odnos, češ kmet bo že prebolel! Pa denar. Šolam so razdelili denar za izplačilo plačnih nesorazmerij po tem, koliko aktivnih sredstev je na računu šole: tistim, ki so zapravljali in niso imeli nič na računu, so plačali vse, nekaterim nekaj, nam, ki smo gospodarni z družbenim denarjem, pa nič! To ni pravna država, to je fevdalizem.

Poznate rešitev za čudno vrteči se svet?

Ne vem, ne vem. Rešitev bo v realnih zahtevah in v realni družbi. V zdravstvu je podobna slika, ljudje obtožujejo sistem za to, da so bolni, sami pa pijejo, kadijo, žurajo, ne naredijo nič. Tu je enako, mi bi morali usposobiti otroke za čisto realne, življenjske, preproste stvari, to je smiselno. Veste, vsi ljudje imamo najboljše namene, pa ne uspemo, ker smo različno vzgojeni.

Ali se psihopata vzgoji – nanje v naši družbi opozarjajo ugledni ljudje.

Pridobi se ga, seveda. Naš problem je, da proizvajamo več psihopatov – bolje rečeno asocialnega vedenja – kot nekoč. Ker otrok ne postavljamo pred realne naloge, ker jih preveč ali napačno hvalimo. V OŠ imamo statuse vrhunskega športnika, glasbenika pri desetletnikih, to so takšne neumnosti! Razumni starši, ki bodo otroka pravilno obremenili, bodo prišli skozi, drugi bodo imeli težave. V puberteti se vse sesuje, jasno, saj otrok ni lokomotiva, ki vleče vse vagone, mi pa kar dodajamo predmete. Noro, tega otroci ne morejo požreti!