Bolniki ji zaupajo ne le kot zdravnici, ki jih odločno brani pred čedalje agresivnejšo farmacevtsko industrijo in z lastnim zgledom poziva, da sami poskrbijo zase, temveč tudi kot človeku, ki razume stisko sočloveka in mu aktivno pomaga. A seveda je tu še njen občutek za pravico, zaradi katerega piše pisma, tudi javna, in zdravniški zbornici zastavlja vprašanja, na katera ne dobi dovolj jasnih odgovorov. In dviga prah. Zagotovo ga bo tudi z besedami, za katerim stoji kot skupni imenovalec grenko spoznanje: »Zdravje je posel!«
Že prej sem živela v Sloveniji. Ko sva z možem končala medicinsko fakulteto v Beogradu, imela otroka in je mož odslužil vojsko, sva delala še v Osijeku, a tudi štiri leta in pol v Velenju ter se potem za deset let vrnila v Beograd. Potem je bila vojna, oba sva imela tam dobro službo, toda ko smo doživeli bombardiranje Beograda in sem ta čas kot zdravnica preživela s svojimi bolniki, sva odšla v Slovenijo. Ker ta dežela ni agresivna in tudi ni nikoli bila. Če si zdravnik, si zdravnik tudi v malem kraju, razlike ni, sem pa morala ponovno opraviti strokovni izpit in izpit iz slovenskega jezika. Takoj sem začela delati v dveh ambulantah, za Makole sem se kasneje odločila zaradi ljudi. Oni so mi namreč odkrito in v obraz povedali, če jim kaj ni bilo prav. In to mi je bilo všeč. V Beogradu pa sem delala v največjem in najboljšem gerontološkem centru na Balkanu, enkrat tedensko tudi v ambulanti za brezdomce in tam sem spoznala drugo plat življenja. Nekoč sem srečala muslimanko, ki je morala zbežati iz Bijeljine v Bosni, kjer sem se rodila tudi jaz. Ta gospa v pravem pomenu besede, ki sem jo srečala med brezdomci in je med vojno izgubila vse, me je pretresla: imaš in v hipu nimaš, tako je v življenju. Sama živim zelo skromno, vozim majhen avto – no, če ga voziš v Sloveniji, si totalno propadel (smeh), vse svoje rada nesem s seboj, res pa je, da rada potujem po svetu. Ja, zaznamovala me je tista minljivost, da me mogoče jutri ne bo.
Številni ljudje v zdravstvu pa grebejo skupaj kupe denarja. Zato opozarjate na nepravilnosti?
Moja življenjska izkušnja se je zgodila med bombardiranjem Beograda leta 1999, ki je trajalo oseminsedemdeset dni. Skoraj ves čas sem bila s svojimi nepokretnimi bolniki: takrat sem videla, da je vse, kar imaš, nepomembno, pomembni so samo dokumenti in fotografije. Ker lahko v trenutku izgubiš vse. Zato je nepomembno imeti čim več. Človek mora vzeti svoje življenje v svoje roke, delati tisto, kar ga veseli, in ne gledati, kaj imajo drugi. Tudi če so moji sostanovalci v bloku začudeni, da imam najmanjši avto v naši skupni garaži, ni pomembno: to je moje življenje in meni tako ustreza. Leta 2000, ko sem prišla v Slovenijo, marsičesa nisem razumela. K meni je recimo prišel bolnik in rekel za bolniški staž, čeprav je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Ta pravica je veljala do leta 2012, a le v Sloveniji, podaljševala je pravico do prejemanja nadomestila za brezposelnost. Na ta način je šlo iz blagajne ogromno denarja. In še marsikaj totalno neumnega je predpisanega, na vse te stvari opozarjam, kajti predpise pišejo uradniki, ki nimajo stika z bolniki in zdravniki, denar pa odteka.
Zakoni, razpisi se pišejo tudi tako, da so prilagojeni posameznim dobaviteljem za mastne provizije.
Absolutno! Ravno sem prebrala, da gre od 13 do 15 milijonov za, recimo, plenične predloge, tudi za prevoze ljudi, da pridejo po metadon, recimo. Pa jim je še premalo. Nekdo, ki je pacientki v čakalnici ukradel denarnico, mi je dejal, da se mu to izplača, ker gre v zapor in tam uživa čez zimo. Vse ima brezplačno. Ni korektno do ljudi, ki pošteno delajo, pa nimajo.
Tudi nekateri ljudje s socialnega roba izkoriščajo drobne privilegije, drži, toda zakoni omogočajo blazne prihodke iz davkoplačevalskega denarja predvsem izbrancem – ta veliki denar izginja v neskončno globoke žepe.
Se strinjam, toda ali ste slišali kakega politika, ki bi povedal, da dolgujemo trideset milijard? Ne, ker se zavedajo naslednjih volitev in ker roka roko umije. Boli me, da v tem času suženjstva pride bolnik in pove, kaj vse je moral plačati sam …
So nekateri zdravniki postali trgovci?
Na žalost so! Bolniki to vedo in se dogaja. Res je nekorektno. Človek, ki pride po pomoč, zaupa in verjame; žalostno je, da se to zlorablja. Toda zakaj imamo 150 mladih zdravnikov na zavodu za zaposlovanje? Ker ne morejo dobiti specializacije. Zakaj? Ker imajo že drugi honorarno ali pogodbeno delo in jih bodo mladi specialisti ogrožali, pa čeprav so že upokojeni. In gredo mladi v tujino. Nekateri so na medicini zaradi pomembnosti; nekaterim, ki so na pomembnem položaju, ne bi zaupala svojega otroka. Vedno pravim, da je treba vsakega človeka zdraviti tako, kot bi zdravil svojega otroka, mamo ali sebe. Čeprav so smernice drugačne, toda predpisuje jih farmacija, zdravniki pa se jih moramo držati. Veste, jaz kar rečem, da nekega zdravila ne bi dala svojemu otroku, mami …
