Ne ustraši se nobenega prizorišča – v gasilskih domovih, gostilnah, bolnišnicah ali na dvoriščih prav nič ne pogreša močnih gledaliških luči, temveč uživa, ko lahko iz oči v oči opazuje odziv ljudi. Vendar smo se ob krušni peči v objemu prenovljenih zidov spoštljivo stare hiše na Koroški Beli pogovarjali ne toliko o igralstvu kot o življenju osemčlanske družine. Čušin je med slovenskimi igralci svojevrsten rekorder – po številu otrok z eno ženo. Od kolegov je ob rojstvu šestega prejel posebno nagrado – očkarja (oskar za očka).
Njihova skoraj sto let stara hiša je bila nekoč mežnarija, v spodnjih prostorih, kjer imata Čušinova sedaj spalnico, pa je bilo celo vaško gledališče. Prostor ustvarjalnosti je nato nadaljeval svoje poslanstvo, saj je Gregor v njem nekaj časa mizaril. »Moj oče je bil slikar, tako da imam malce tega ustvarjalnega daru v rodu,« se je nasmehnil in pokazal na omaro, rekoč, da je to njegovo najbolj monumentalno delo. »Z leti odkrivam, da vedno raje delam z rokami in da premorem še kake druge talente.« Njegova žena Melita pa je dodala, da česarkoli se že loti njen mož, naredi prav dobro.
Melita in Gregor se poznata že iz otroštva, gor sta rastla na Koroški Beli, njuni predniki pa so oboji prišli iz Primorske. Nekaj časa sta bivala in službovala v Ljubljani, potem pa ju je spet začela klicati Gorenjska. Ko se je ponudila priložnost za nakup omenjene hiše, sta jo zagrabila in se nista ustrašila starih zidov niti tega, da jih je v nekem obdobju kar sedem spalo v eni sobi. Počasi se je hiša spreminjala v toplo in domačno zatočišče.
Je bilo šest poštarjev? Med našim pogovorom nas ni niti malo zmotil kakšen otroški vrišč in krik, prav nasprotno – bilo je čudno mirno, otroci so vsake toliko kapljali v dnevni prostor, se stisnili k mami, na kratko prisluhnili (čisto mirno!) pogovoru in se skoraj neslišno zopet odtihotapili nadstropje višje, kjer kraljujeta fantovska in dekliška soba. Ne, saj ni vedno tako mirno, sta nas potolažila Čušinova. »Pri dveh otrocih se ti pogosto zdi, da dihati ne moreš, potem se pri tretjem stvari že rahlo umirijo. Ko imaš pa četrtega, starejši otrok že oba mlajša zabava in se lažje samo najmlajšemu posvetiš. Stroški seveda rastejo, psihično in fizično pa je lažje. Sedaj lahko greva že mirno od doma, ker bo Kristina (najstarejša) poskrbela za mlajše. Čas zase bova imela morda še kakšnih deset let, potem bodo pa verjetno že prvi vnuki,« je bil stvaren Gregor.
Melita ni nikoli razmišljala o tem, da jo je vsak otrok kaj novega naučil. »Je pa res, da je vsak otrok malo drugačen.« Gregor je takoj vskočil: »Malo?! Če ti ne bi izredno zaupal, bi mislil, da je bilo šest poštarjev! Zelo so si različni.« In sta se zopet oba zasmejala.
Melita rada dela z otroki, kar je seveda zelo prikladno za mamo šestih, ki je po poklicu učiteljica razrednega pouka, v prostem času poučuje verouk, vodila pa je tudi župnijski otroški zbor. Ko je Gregorja kolega vprašal, ali ima njegova žena kakšen hobi, da se spočije od otrok, mu je Gregor odgovoril, da enkrat na teden uči verouk. Kolega je ostrmel: »Za to, da se spočije od šestih otrok, gre od doma med 20 oziroma 40 otrok?!«
