Tako hudo ni, se zasmeje, vendar pa ji ta naziv ogromno pomeni, saj se z njim še bolj zaveda svoje odgovornosti, ki jo ima kot novinarka. Odkrito, kot se zanjo spodobi, pove, da je kot Slovenka leta ob množici pozitivnih odzivov v tem njenem letu prejela žalitve koprskega župana in sprožila nekaj zavisti med kolegi. A seveda je nič ne more ustaviti! Z njo smo se pogovarjali o preteklem letu in kako ga je doživljala kot Slovenka leta, pa tudi o terorističnem napadu na kolege novinarje in na novinarstvo v Parizu.
Res je bilo burno, ampak prav zato pestro in zanimivo. Profesionalno bogato, razgibano, polno izzivov, mestoma tudi nevarno. Osebno pa mirno in brez večjih posebnosti.
V letu 2013 ste razkrili mnoge zgodbe, od tiste o »domačih«, a v resnici v Italiji kupljenih izdelkih na slovenskih tržnicah, do zgodb o sumljivih poslih kar nekaj prej nedotakljivih Slovencev. Kaj ste »počeli« in razkrivali leta 2014?
Kot po navadi sem brskala za dobrimi zgodbami in nastavljala ogledalo tistim, ki se v njem nočejo videti ali pa se jim zmotno zdi, da so v odsevu najlepši na planetu. Slovencem sem pokazala, da so razlage razvpitega nekdanjega stečajnega upravitelja in zdaj že obsojenca na Dobu Braneta Goršeta, da nima nobenega premoženja ali pa le nekaj drobiža v žepu, pravljice za lahko noč. Na ogled so dobili njegovo, sicer zvijačno na druge napisano, razkošno vilo v Savudriji. Razkrila sem letalska potovanja Ivana Zidarja v Švico v času, ko so bili procesi zoper njega ustavljeni, ker zaradi bolezni naj ne bi bil sposoben ne za sojenje ne za zapor. Tu je še nekaj zgodb, v katerih sem razgalila obraze in početje goljufivih »podjetnikov«, ki so od ljudi izvabljali denar in celo življenjske prihranke v zameno za nič. Obsuli so me s psovkami, ampak če je to cena za to, da sem jim pokvarila »biznis«, naj jim bo. V svojih prispevkih sem redno opozarjala na birokratske nesmisle, neučinkovitost institucij, neuspešne, dolgoletne bitke malih ljudi s sistemom.
Ste na katerega še posebej ponosni?
Ja, na javno obelodanitev univerzitetnega početja. Šlo je za izvajanje neakreditiranih študijskih programov, zaradi česar sta bila študij in diploma študentov pravno formalno nična. Razkritje je povzročilo pravi bum in ukrepanje nove šolske ministrice, ta je glasno zaropotala, univerzama jasno povedala, da sta kršili pravila igre, in zahtevala takojšnjo spremembo zakona o visokem šolstvu. To se je tudi zgodilo, zakon je spremenjen, študij in diplome rešene, študentje pa so me proglasili za njihovo rešiteljico. (smeh) Iz rubrike saj ni res, pa je, pa tole: zaradi poročanja o tem, da Univerza na Primorskem izvaja neakreditirane programe, me njen rektor toži zaradi razžalitve in blatenja ugleda. Bizarno, a resnično.
Pa nam gre na poti iz pasti korupcije in nepoštenosti vsaj kaj na bolje?
Na bolje?! V tem pogledu smo strmoglavili. Poglejte samo izplen sojenj zoper padle politične in gospodarske veljake, ki so naredili toliko škode, da si še zlepa ne bomo opomogli. Nula. V javnosti se je letos dokončno utaboril vtis, da njihovemu početju ploska še pravosodni sistem, z ustavnim sodiščem na čelu. Kakšno pa je sporočilo državljanom, ki dnevno gledajo procese, ki se vlečejo kot čreva, razveljavljene sodbe, nenadoma na smrt bolne obsojence, odškodnine za nezakonite pripore, pobegle bivše direktorje?! Da se barabija v Sloveniji izplača! Kdor je pošten, je tako rekoč bedak. In vsak dan nam postrežejo z dokazi, da je Slovenija ena nenehno noseča mati sistemske lopovščine.
Verjetno se prav zaradi tega mnogokrat počutite popolnoma nemočni. Kaj naredite takrat?
Ja, to so predvsem zgodbe, ki zadevajo otroke, zgodbe o socialno ogroženih družinah, o osamljenih starostnikih za zidovi svojih bivališč, o družinskem nasilju, zgodbe, iz katerih kar brizgajo nesmisli ali ki odražajo birokratsko togost, udinjanje paragrafom, in zgodbe, ki ne premorejo zdrave pameti. Takrat se usedem za računalnik in napišem komentar.
