Jadranka nam je brez dlake na jeziku zaupala, da je pred srečanjem z njim živela »kot Eva v rajskem vrtu, ki je znala jemati in nič dajati. Danes je drugače.« Tudi zato, ker je spoznala sorodno dušo v telesu 25 let mlajšega moškega, s katerim se imata »svetniško.« Dragutin je »spravil skupaj« že precej tako imenovanih dušnih parov oziroma parov po duši.
Pari po duši. Kapela ob frančiškanski cerkvi je prijeten prostor. Sami so jo opremili in si ustvarili prijetno zatočišče. Bilo nas je okoli dvajset, moški in ženske različnih starosti. Nekateri so bili nekoč partnerji, pa danes niso več, a so z bivšimi v dobrih odnosih. Bivša in nova zakonca tako sedijo skupaj za mizo, živijo celo v isti hiši in se odlično razumejo. Dragutin je naredil pare po duši, ki so edini kompatibilni, pravijo. Gospa Anita, ki ga je pripeljala v Slovenijo pred štirimi leti, me je prišla nežno zmasirat po hrbtu. Kasneje mi je pripovedovala, da se je znašla v okoliščinah, ko nič ni šlo, kot je želela, tudi družinske težave so bile nerešljive, nato pa se je vse začelo urejati in z možem se še nikoli nista imela tako lepo, kot se imata danes.
Kaj bodo pa drugi rekli. Tudi Jadranka in Marko sta postala par pri Dragutinu. Jadranka pravi, da je »srečna bolj od vseh žena na svetu, ker znam uživati v spoštovanju in zato sem cenjena.« Kadar sta skupaj, sta tako zelo nežna drug z drugim, da jima človek kar zavida. Tudi spolnost je božanska, povesta. To, da bi bila Jadranka lahko mati Marku, ju ne moti, sicer pa, kdo pravi, da si samo moški lahko izbirajo mlajše, zakaj si tega ne bi privoščile tudi ženske, sploh ker je prav Marko njen par po duši. Leta res niso pomembna. In Jadranka ob svojem Marku naravnost cveti. Častita se in kot pravi njun učitelj, »človek, ki časti, pravzaprav čisti sebe«.
Nekoč je bilo Jadranki sami s sabo precej težje. Nosila je breme, kaj bodo pa drugi rekli, zdaj se s tem sploh več ne obremenjuje. »A v resnici mi je prav sedaj zares mar za okolico.« Prej je bila kot večina drugih ljudi – »napihnjena«. »In previdna, da slučajno ne bi drugi, šibkejši in slabši, kaj govorili o meni.« Toda zdaj je postala »nerazvajena«, osvobojena zahtevanja. In globoko hvaležna za vse malenkosti. Piše knjige in s svojo izkušnjo pomaga drugim. Je tudi mati in ponosna babica. Zaveda se, da je taka, kot je, za mnoge presenečenje, toda globoko verjame, da se prav v tem presenečenju skriva luč.
