Ženske zbolijo za depresijo dvakrat pogosteje kot moški, svojo stisko pa jasneje izražajo in hitreje poiščejo pomoč. Pri moških je depresijo težje prepoznati, saj svoje neprijetne občutke prikrivajo celo sami pred sabo; utapljajo jih v alkoholu (čeprav prej niso pili) ali celo v agresiji. Hkrati pa jim pojenjujejo moči, saj so med simptomi tudi nespečnost, globoka žalost, upadanje libida itd. Samomorilnost je med depresivnimi moškimi mnogo višja kot med ženskami. Toda depresija je obvladljiva, le strokovno pomoč je treba poiskati. Že kot dijak se je z njo soočil tudi Rudi Kirar.
Navznoter je bil razvalina, navzven pa »kul«. V 2. letniku srednje šole se je potlačeno občutje nezadovoljstva, brezzveznosti, odtujenosti začelo glasneje oglašati. Vsak dan je bilo slabše, ni mu bilo ne do druženja in šole ne do hrane. Kmalu mu je primanjkovalo tudi moči za to. V šoli so se nabirale neopravičene ure in slabe ocene. Da je mamo razveselil, se je nekako sestavil in opravil popravni izpit – s prav dobro oceno. Tako si je pridobil nekaj miru, da je poležaval in pestoval svojo žalost, obup, občutek brezizhodnosti, pogosto celo groze in gnusa. Pred starši in prijatelji pa se je pretvarjal, da je čisto »kul«… Blefiranje mu je pobiralo dodatne moči. Veljal je za problematičnega pubertetnika in upornika brez razloga. Toda v sebi je bil daleč od tega.
Prvič je prebral knjigo do konca. Da je bolan, ni pomislil nihče, zato so mu starši dali pogoj – šola ali služba. Odločil se je za šolo, toda namesto da bi se učil, je požiral knjige o psihologiji, osebni rasti, motivaciji. Te je prve prebral v celoti, v enem letu več kot sto. In se hkrati odločil, da četrtega letnika ne bo naredil, ker bi sicer sledila neka služba in »navadno« življenje.
Prebiral je tudi ameriške knjige o podjetništvu in prodaji in končno imel jasen cilj – delati v marketingu. Naletel je na oglas neke zavarovalnice in se udeležil izobraževanja.
Ves evforičen je komaj čakal nov dan, toda z jutrom sta volja in moč izginili. Sledilo je razočaranje nad samim seboj; žalost je bila čedalje večja, misli pa čedalje temnejše. Šele po štirih mesecih je zbral toliko volje in moči, da je obiskal prvega kupca. »To je bil eden najsrečnejših sestankov – gospod je spraševal, jaz sem mu odgovarjal in ga očitno navdušil. Čeprav mu nisem ničesar prodal, sem bil zadovoljen s seboj. Končno sem se premaknil in to je bil fantastičen občutek.« Nato se mu je ponudila možnost za telefonsko prodajo; pri tem je bil zelo uspešen. S sodelavcem sta ustvarila skupno podjetje in to je pod Rudijevim vodstvom naglo raslo. Z znanjem, ki ga je nabiral v knjigah, je zgradil podjetje s 130 zaposlenimi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in BIH.
Prevelika sreča, prevelika žalost. Obup je bil zdaj pozabljen, o žalosti ni bilo sledu – bila sta le ogromna sreča in še večje navdušenje. Šele kasneje je dojel, da sta bila tako njegova sreča kot nekoč njegova žalost preveliki in »bolni«. Skrb za izplačilo 130 plač in stresne situacije so se vrstile in nekega jutra so se vrnili vsi nekdanji občutki nemoči ter odpor do življenja. Mislil je na samomor … In z zadnjimi močmi poklical v zdravstveni dom: »Grozne misli me preganjajo, moral bi priti k vam. Sedaj, takoj, ker že v kratkem tega ne bom več zmogel …« Ukrepali so takoj. Do psihiatrov je bil do tistega dne zadržan – tako kot njegova okolica. K psihiatru se ne hodi, razen če je tako slabo, da te tja pripeljejo. No, Rudi je svoje mnenje hitro spremenil. Že prvo srečanje z zdravnikom, trajalo je več kot uro, ga je pomirilo. Diagnoza je bila postavljena, zdravnik mu je predpisal zdravila in ta so mu stabilizirala razpoloženje. Dosledno je upošteval navodila, poiskal pa tudi druge oblike pomoči. »Še zlasti hvaležen sem že pokojnemu hipnoterapevtu Denisu Horvathinu. Bil je pravi angel. Znal me je peljati skozi izkušnje tako, da sem spoznal, kako velike možnosti izbire imam. Tudi zen meditacija, kjer sem le opazovalec misli, mi zelo ustreza.« Rudi je takrat začel tudi teči, to je postalo del njegovega vsakdana.
