Njen pogled na današnjo ekološko pridelavo zelenjave, za katero si je vsa leta prizadevala, je kritičen, hkrati pa priznava: »Iz vseh slabih sem potegnila tudi veliko dobrih izkušenj!«
»Doma smo že leta 1988 opustili vse, kar ne sodi na ekološko kmetijo. Na začetku smo delali v celoti po biodinamičnih načelih, pozneje smo se nekoliko prilagodili, saj smo na kmetiji opustili živali in odtlej za zaščito rastlin uporabljamo le rastlinske pripravke.«
Že od začetka je bila naša kmetija tržno usmerjena, pridelovali smo tudi žita, zaradi vse večjega povpraševanja po ekoloških vrtninah pa smo se odločili, da povečamo vrtove, poljščine pa opustimo. »Kmetovati smo želeli čim ceneje, ekološka semena pa so draga. Poleg tega jih v Sloveniji takrat skoraj ni bilo mogoče kupiti. Od staršev sem podedovala zbirko semen, kar ni bilo nič posebnega, saj so tako delali že v vseh prejšnjih generacijah. Semena so se ohranjala iz roda v rod, iz leta v leto. In tudi gospodinje so si na majhnih vrtovih pridelovale semena za naslednjo sezono ali si jih izmenjevale.«
A v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pri nas vladala drugačna miselnost. Propagirali so hibridna semena, se spominja Korenova, a je kljub temu vztrajala in še naprej za svoje potrebe ohranjala stare sorte. »Veliko ljudi me je prosilo za semena in sem jih podarjala, nato pa ugotovila, da bi jih bili pripravljeni tudi kupiti. Na tržnici so kupci iskali, na primer, našo rdečo peso in ob tem sem pomislila, da bi bilo bolje pridelati več domačega semena in jim omogočiti, da jo posadijo tudi sami.«
Prodaja semen: prepovedana!
Do prodaje semen je preteklo še veliko časa, saj domača semena lahko
trži šele zadnja leta. Pred tem ji je bilo to celo strogo prepovedano. »A sem vrtala naprej. Zanimivo je bilo, da sem za semena imela pri nas prepoved, v Avstriji pa so jih moji prijatelji, tudi iz kmetijske stroke, sprejeli kot priznane, dobre sorte. O tem imam shranjene podatke v arhivu.« Nato je dosegla, da je lahko pridelovala semena za lastno uporabo. »Da jih zdaj lahko tržim, se moram zahvaliti obiskom inšpektorjev. Povedali so mi, kakšno kazen bi mi lahko naložili, in se sklicevali na zakon o semenarstvu. Odgovarjala sem jim: 'Nisem jezna, sem pa žalostna, da je nekaj, kar je v tujini priznano, pri nas prekršek. Ohranjam semena sort, ki bi bile sicer izgubljene, in to ni moje zaslužkarstvo.' Dobra stran tega je bila, da so me napotili k ustreznim ljudem, in z njimi sem vzpostavila zelo dobro sodelovanje.«
Spopad z birokracijo
Korenova je na republiški upravi za rastline našla prave sogovornike, prav tako ima dobre odnose z nekaj bivšimi in sedanjimi raziskovalci na kmetijskem inštitutu. »Tam je delala neka gospa, prava raziskovalka, ki je razumela pomen semenske banke, in vrsto let sva odlično sodelovali. Na naši kmetiji smo imeli v poskusni ekološki pridelavi več vrtnin. Vse to mi je koristilo, tako sem pridobivala nove izkušnje.«
Zdaj je kmetija Milke Koren uradno registrirana za pridelavo semenskega materiala. Trži ga na svojih stojnicah in ima za to vsa potrebna dovoljenja.
»Veseli smo, da nam je uspelo. Potreben je bil pravi spopad s 'papirologijo', ki je je bilo veliko, a brez tega ni šlo. Zahteve so zelo velike. Ponosna sem, da imamo v register vrtičkarskih sort vpisanih več vrtnin. Preverjanje skladnosti sort se nadaljuje tudi letos. Če je dosežek mojega dolgoletnega ekološkega kmetovanja to, da bom za sabo pustila nekaj dobrega – sortna semena, sem zelo vesela.«
