Kot da bi želel s tem sporočiti, da je le preprost človek, eden iz množice običajnih ljudi, ki si prizadeva, da bi bil ta svet boljši.
Pred kratkim je papež Frančišek spregovoril za argentinski časopis La Voz del Pueblo oziroma Glas ljudstva. Pogovarjal se je z novinarjem Juanom Berretto in pri tem odprl svoje srce, kot so nekateri komentirali. Ne brez razloga. Pogovarjal se je z Argentincem in čutiti je, da je imel za sogovornika kar svojo domovino in njene ljudi, ki jih pogreša. V njegovih besedah je nekaj domotožja, ki pa ga obvladuje jezuitski odnos do sveta, ki pravi, da mora božji služabnik iti tja, kjer ga najbolj potrebujejo.
Papež je brez zadrege govoril o tem, kako preživlja dneve, polne obveznosti vseh vrst. Ozrl se je na svoje življenje in z gestami dopolnjeval besede, kadar ga je vprašanje navdušilo, a bil tudi hladen in odrezav, kadar je odgovarjal na vprašanje, ki bi lahko zunaj vatikanskih zidov povzročilo vznemirjenje. Samota, pica, strah pred telesno bolečino, njegov magnetizem, stvari, ki ga spravijo v jok, pritiski, televizija, pomen utopije, to je le nekaj vsebin iz sproščenega pogovora.
Čuti, da ga ljudje razumejo. Papež ima z ljudmi, ki jih srečuje, izjemen odnos. Privlači jih kot magnet. »Ne vem prav dobro, zakaj se to dogaja,« je komentiral, »a imam občutek, da razumejo, kaj želim sporočiti.« Dodal je še, da se med ljudmi počuti zelo dobro. Zdi se mu, kot da se njegovo življenje zlije z njihovim in da brez njih ne bi mogel živeti.
Želi si hoditi po ulicah, iti na pico. V sedanji vlogi papež, kot je povedal, pogreša zelo preproste stvari. Želel bi se sprehajati po ulicah in se ustaviti na pici v kateri od picerij, je povedal nasmejano. Vse to je lahko počel, ko je bival v Argentini. Saj si jo lahko naročite tudi v Vatikan, gotovo bi jo dostavili, je komentiral novinar. »Seveda, a to ni isto,« je pojasnil papež. »Čar je v tem, da greš tja. Vedno sem rad veliko hodil. Ko sem že bil kardinal, sem se veliko sprehajal po mestu, in to je bilo čudovito, vozil sem se z metrojem.« Mesto je zanj nekaj čudovitega in po duši se počuti meščan. Zgodilo se je tudi, kot je opisal, da se je nekega dne usedel v avto in ga je šofer odpeljal po mestu. Pri tem pa je pozabil zapreti okno in ljudje so ga hitro prepoznali, zato je nastala gneča okoli avtomobila in ta ni mogel peljati naprej. Res je, je priznal papež, »znan sem kot nediscipliniran in ne upoštevam vedno protokola, ker se mi zdi hladen«, a kadar gre za uradne stvari, ga vseeno spoštuje in se mu v celoti prilagodi.
Rad ima opoldanski počitek. Novinar argentinskega časopisa je papeža spraševal tudi o povsem vsakdanjih stvareh, na primer o tem, ali zaradi pritiska in obveznosti slabo spi. Prav nasprotno, je zatrdil papež. »Spim mirno in se zbudim okrog štirih zjutraj. Moj spanec je tako globok,« je pojasnil, »da zaspim takoj, ko se uležem v posteljo.« Okrog devetih se odpravi v svojo sobo in še kakšno uro bere, nato se mu po navadi začnejo solziti oči in takoj zatem zaspi. Spi kakih šest ur, dokler ga ne prebudi notranja biološka ura. Res pa je, da popoldne, kot mnogi v latinskem svetu, potrebuje siesto oziroma popoldanski počitek. Takrat si le sezuje čevlje in se zlekne na posteljo ter spi kakih 40 minut ali eno uro. Ta počitek zelo pogreša, če mu ga urnik ne dopušča.
In katero knjigo ima trenutno ob postelji? »Delo o svetem Silvanu z gore Atos, o velikem duhovnem učitelju.« Tudi zjutraj ne bere veliko. V desetih minutah prelista dnevnik La Repubblica, ki v Italiji velja za levičarskega. Televizije nikoli ne gleda, ker se je tako zaobljubil že leta 1990. Tudi v tem je drugačen od prejšnjega papeža Benedikta XVI., ki je redno gledal italijanske in nemške programe, kot je povedal. Papež Frančišek kljub temu ostaja dober poznavalec nogometnega dogajanja, rezultate tekem, ki jih nikoli ne gleda, pa mu sporoča eden od varnostnikov iz švicarske garde, zato je na tekočem z lestvicami klubov.
