Točno ob petih smo se dobile na pravljičnem vrtu restavracije Vile Podvin: Alenka Godec, Damjana Golavšek, Marta Zore, Romana Kranjčan in Simona Vodopivec Franko. Medtem, ko je Mateja postavljala fotografsko opremo, so se gospe izmenično objemale, se ogledovale, govorile ena čez drugo in se na ves glas smejale. Ko sem jim polaskala, da so pri petdesetih videti bolje kot kdaj koli prej, so spet buhnile v smeh. »Vse smo zelo neobremenjene, čeprav smo si zelo različne, imamo podobno energijo in kar nekaj stičnih točk.« Luštno popoldne smo preživele skupaj.
Ko se sedem žensk dobi na kupu in začne klepetati, v pogovor sva se suvereno vključili tudi midve s fotografinjo, ni hudič, da ne bi priklicale dežja. Res se je kar naenkrat pooblačilo, deževalo pa k sreči ni. Klepetale smo prav o vsem, o prvih gubah, o hormonskih spremembah, o svojih moških, o tem, kako lepo je imeti otroke, o lepotnih ritualih, športu, prehrani, pa tudi o lepotnih posegih. Glavna tema pa je bilo seveda staranje. Za nekatere ženske je številka 50 skoraj tako grozna kot obsodba na smrt. »Dvajset, pa tudi tridesetletnice, tega o čemer govorimo, ne morejo razumeti. Njim se zdi nepredstavljivo, da se lahko nekdo pri naših letih še počuti mlad. Mene pa je groza, ko slišim punco staro 30 let, ko reče, da se počuti mlada. Ja, kako pa naj bi se počutila pri teh letih?!?« je naš pogovor začela Alenka. »Imam kar nekaj prijateljic, ki so stare 60 in več. Še bolj sproščene so kot me, super se imajo,« je dodala Simona. »Jaz sem danes čisto slučajno tu med vami, petdesetletnicami,« pa se je na ves glas zasmejala Romana.
Recept za prijazno staranje. Prednost zrelih let, smo se strinjale, tudi sama sem njihovih let, je v tem, da ženske končno spoznamo, kaj nas v življenju zares veseli in si znamo vzeti čas zase. Damjana: »Šele zadnjih nekaj let se počutim ženska. Prej sem se vedno počutila bolj klovnovsko, nekdo, ki mora zabavati ljudi. Zdaj se imam rada, sebe dajem v prvi plan. Pomembno je tudi, da si iskren v odnosih do drugih, da si odprt in da si vedno tak, kot si. Ko se začneš zares imeti rad, si privoščiš stvari, lahko so tudi čisto majhne.« Vzeti si čas samo zase je prednost zrelih letih, meni tudi Marta: »Zdaj, ko vem, kaj hočem, lahko delam bolj zbrano. Še vedno sem polna energije, po drugi strani pa sem veliko bolj umirjena kot prej. Z leti se ukvarjati nima nobenega smisla. Sama si nikoli nisem postavljala posebnih starostnih mejnikov v življenju. Moji edini mejniki so moji projekti. Po 35. letu sem naredila vse svoje najpomembnejše reči. Nešteto stvari je v življenju, ki so bolj pomembne: kaj še ustvariti, katere dežele še obiskati? Zadnja leta sem bila razpeta med Berlinom in Kranjem. V nemščini sem posnela pet muzikalov, jeseni pričnem snemati nov album v slovenščini. Nisem se še ustavila, imela sem samo kratko pavzo.« Tudi Romano poganja notranja energija: »Ko sem polna energije, se počutim dobro in takrat se ne ukvarjam s tem, kako sem videti in koliko sem stara. Prednost naših let je v tem, da že veš, kaj te resnično veseli in v čem uživaš, in zato vsaka vrednota dobi svoje mesto. Tudi glasba me ohranja vitalno in kreativno ter moje 'romančice' - pesmi, ki pobožajo dušo, in druženje z najmlajšimi. Ja, seveda, leta hitro gredo in če pomislim na to številko, lahko le rečem, vauuu, počutim se super.« (smeh)
Biti mlad sploh ni tako enostavno. »Pravzaprav sem zdaj s sabo bolj zadovoljna, kot sem bila pri 20. Takrat sem imela ogromno kompleksov, še obleči in sfrizirati se nisem znala prav. Ko se postaraš, se začneš sprejemati, postaneš bolj umirjen. Tudi gubice niso nič hudega, izkušnje in modrost, ki jih z leti dobiš, so res super. Včasih nisem verjela, ko so starejši razlagali, da je vsako obdobje po svoje lepo. Jaz se zorenja še naprej veselim,« pove Simona. »Jaz pa ne morem reči, da se staranja veselim, sem se pa spoprijateljila z njim. To se mi zdi najboljša varianta, ker prijateljstvo dobro deluje na vseh področjih. Treba se je starati z dvignjeno glavo. Postala sem izbirčna, zakaj bi se ukvarjala z ljudmi, ki mi pijejo kri, ali s takimi, ki niso na moji valovni dolžini? Odločila sem se, da se bom postarala tako, kot se spodobi,« je bila odločna Alenka. Vse smo ji nemudoma dale prav.
Prehrana je ključna. Vse zelo pazijo na prehrano, pa ne v smislu raznih diet. Nobena, čeprav imajo vse zavidljivo postavo, ne hujša. Prisegajo na zdravo prehrano, če se le da, pridelano na domačem vrtu, z veliko zelenjave in sadja. Vse, razen Marte, ki že 30 let ne je mesa in je pristašica presne hrane, so vsejedke. Ko nas mojster Štefelin postreže s svojo posebno čokoladno kroglo, me presenetijo, ker se vse, izjema je le Simona, z velikim tekom lotijo sladice. »Imam neko genetsko napako, telo mi zavrača vse, kar je sladkega okusa.« Damjana malce v opravičilo pove, da so sladkarije njena šibka točka. »Kadar vem, da me čaka bolj kalorična hrana, tako kot danes, si čez dan pripravim kaj lahkega. Danes so bile to bučke.« Tudi Romana prisega na zelenjavo z domačega vrta: »Zadovoljna sem, da imamo doma ekološki vrt in se lahko popasem po njem. Enkraten je občutek, ko veš, kaj ješ. Zeliščna omleta direktno z vrta mi polepša dan. Pazim tudi, da se ne preobjem in da poslušam svoje telo. Kadar pa pridobim kakšen kilogramček preveč, ga skrijem pod tuniko.« (smeh) In ker na Gorenjskem pravimo, kamor gre bik, naj gre še štrik, smo na koncu zmazale še Simonino sladico. Poklon kuharju.
Več, oziroma članek v celoti, si lahko preberete v številki 9, 18.8.2015.
