Pri založbi Goga je pisateljica in prevajalka Agata Tomažič izdala novo knjigo, Čmrljev žleb. Kriminalni roman, ki je napisan tako slikovito, da se boste že po prvih straneh preselili v odmaknjeni kraj Strmčnik, kjer ima ena od glavnih junakinj (v zelo zrelih letih) petičen hotel. »Hotel Flajs je sodil med tiste micene, luštne hotelčke, ki si jih vsak turist najbolj želi, saj ga v njih vedno sprejme kakšna luštna, prijazna babica.« Kako napisati dober krimič, tak, po katerem celo posnamejo film ali nadaljevanko, in ali bi Agata, ki nosi tako fino ime za pisateljico detektivskih kriminalk, prodala svojo zgodbo kaki slovenski televiziji ali ta pravim filmarjem?
Ureja: Urška Krišelj Grubar
Vaša fotografija in naslovnica mi pripovedujeta, da imata nekaj skupnega. Kaj pa vam?
Menim, da je to predvsem posledica tenkočutnosti umetnice, ki je narisala naslovnico knjige, Milanke Fabjančič. Poznava se že nekaj časa, tokrat nisva sodelovali prvič, knjigo sem ji poslala dopoldne, zjutraj naslednjega dne jo je že prebrala in ji je bilo vse jasno.
Radi nosite uhane? Zdi se, da slišite okolico, da ste dobra poslušalka? Je to ključno za pisca?
Priznam, da si v luknjice v ušesnih mečicah zatikam vse mogoče in da nikakor ne bi mogla vse življenje nositi samo drobnih biserov kot glavna junakinja v Čmrljevem žlebu, Vera Flajs. Včasih mi v ušesih potem odzvanja žvenket uhanov, a ni tako glasen, da ne bi mogla prisluškovati pogovoru za sosednjo mizo v kavarni. Itak pa je glavno, da si kot pisec dober opazovalec. No, pa bogata domišljija, ki ti je ne smejo potolči v otroštvu, češ da si stvari izmišljuješ. Saj si jih, ampak dejstva naj nikdar ne pokvarijo dobre zgodbe.
Čmrljev žleb, novi slovenski kriminalni roman. Napisan tako, da se bralec vidi v sceni in »smuča« z vašimi liki. Po televiziji gledamo ekranizirane romane, Golobovo Jezero, pa zdaj Vrenka ... Bi vi prodali svojo zgodbo, da bi po njej posneli nadaljevanko?
Pravzaprav mi je že nekaj ljudi reklo, da bi z veseljem gledali serijo, posneto po Čmrljevem žlebu. Ne, ne bi se branila, če bi se kdo odločil narediti kaj takega. Toda kot razumem, bi bila produkcijsko zelo draga, saj se ne dogaja samo tukaj in zdaj, temveč se razteza čez celo 20. stoletje in še dlje.
Ko sem jo brala, sem se med drugim spraševala, ali ste dobra smučarka ali pa sploh ne marate zime in snega.
Ta roman sem pisala pozimi 2021, ko je bilo snega na pretek, smučišča pa zaradi pandemije bolj ko ne nedosegljiva. Uteho sem našla v opisovanju snega in spuščanja po črnih progah. Ja, zelo rada smučam, a sem pri tem v primerjavi z junaki iz Strmčnika bolj klavrna ...
Kako je nastajal roman Čmrljev žleb? Ima kakšno povezavo s čmrlji?
Prijateljičin partner se ukvarja z urbanim čebelarstvom in pravi užitek ga je poslušati, ko pripoveduje o socialnem življenju čebel. Tudi čmrlji imajo zanimive navade, in ker se moja zgodba dogaja v kraju visoko v gorah, so ti edini opraševalci. Pa še prikladno prispodobo z opraševanjem ponujajo, hehe.
Česa vas je naučila vaša knjiga? Morda kak citat iz nje?
Za to priložnost bi si izposodila besede Vere Flajs, matriarhinje iz Strmčnika: »Enigme so del življenja. Treba se je naučiti živeti z ugankami, ki so nerazrešljive. V tem je vsa umetnost.«
Več si zanimivosti iz rubrike Muze si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.