Vendar epidemija covida tudi temu romarskemu kraju, kjer v najboljših časih ulice, še posebej zvečer, spominjajo na zelo obiskana turistična središča z nešteto trgovinicami s spominki, ni prizanesla. Številni hoteli, sobe, trgovine, cerkev z okolico so samevali. Taksisti, ki jim dela na tem koncu ne zmanjka, so svoje avtomobile parkirali v garaže. »Šele pred kratkim, malo pred veliko nočjo, so ljudje začeli znova prihajati,« mi je zaupal taksist, ki me je iz vasice Podbrdo, od koder vodi kamnita steza na bližnji hrib Crnica, kjer naj bi se najstnikom pred več kot štiridesetimi leti prvič prikazala Marija, peljal nazaj v mesto. Med pogovorom mi je zaupal, da je pravzaprav bratranec Vicke Ivanković, ene izmed vidkinj, ki naj bi imela trenutno nekaj težav z zdravjem, vendar ni nič hujšega, je še dodal. Vse, kar se v njegovem kraju dogaja, se mu po toliko letih zdi nekaj povsem normalnega, pa mi je kljub temu uspelo izvleči iz njega, da je bil pri Vicki ob enem izmed Marijinih prikazovanj. »Prijela me je za roko in mi dejala, da se dotikam roba Marijine obleke. V tistem trenutku sem dobil občutek, kot da mi je skozi roko stekla elektrika,« je na hitro opisal svojo izkušnjo in pogovor nadaljeval o težavah, ki jih imajo taksisti, ker država ne uredi razmer na tem področju.
Blagoslovljena voda. Poslovila sva se in odpravila sem se nazaj k cerkvi sv. Jakoba – ki so jo začeli graditi že pred prvo svetovno vojno, dokončali pa leta 1969 – kjer je potekala dopoldanska nedeljska maša. Ker je sonce že močno pripekalo in so se temperature v tem romarskem središču dvignile krepko nad trideset stopinj, ljudi ni bilo toliko kot večer prej, ko so bile vse klopi, ki se pahljačasto razprostirajo okoli zunanjega oltarja za cerkvijo, kjer so maše v toplejših mesecih, zasedene. Pot mi je prekrižal duhovnik in prosila sem ga, ali mi lahko blagoslovi vodo za prijateljico. Izkazalo se je, da je Ignaz Domej, koroški Slovenec iz avstrijske Koroške, in da v Medžugorje zahaja že od začetka prikazovanj, zadnja leta pa tu tudi živi. Povabil me je v hišo svoje redovniške skupnosti in mi ponosno pokazal kapelico s čudovitim mozaikom slovenskega umetnika, patra Marka Ivana Rupnika. Nato pa sva sedla, da mi pove svojo zgodbo.
Medžugorje ga je spremenilo. Ko so se v Medžugorju začela Marijina prikazovanja, je na Dunaju študiral elektrotehniko. »V sredo se je najstnikom Marija prvič prikazala, v nedeljo pa je v enem od avstrijskih časopisov že pisalo, da so v Hercegovini prikazovanja Marije,« se je spominjal. »Tako hitro se je razvedelo, da se je v Podbrdu že prve dni zbralo več tisoč ljudi, in takrat sem si tudi jaz zaželel obiskati te kraje.« Željo si je izpolnil leto in pol pozneje, ko je z nekaj študenti odšel na romanje. »Ravno sem pisal diplomsko nalogo iz elektromedicine in so me takšni fenomeni zanimali.« Prisotni so bili pred mašo, ko so najstniki, vidci, molili in imeli srečanje z Marijo. »Klečal sem čisto spredaj, da sem lahko opazoval, kako se vedejo. V nekem trenutku so vsi naenkrat padli na kolena in obrazi so se jim povsem spremenili. Imeli so nežen, vesel, jasen izraz, in tedaj se je tudi v meni začelo nekaj spreminjati.« Začutil je neko prisotnost, dobroto, ljubezen. »V tem neopisljivem miru sem zmogel doumeti tistega, ki sem ga že tako dolgo iskal. V tistem trenutku prikazovanja sem spoznal, da je to Bog, ki daje vsem v vesolju življenje, počutil sem se varnega in da sem končno doma. V mojem srcu je ostalo tiho hrepenenje, da bi sledil tej ljubezni. To doživetje je povsem spremenilo mojo osebno življenjsko pot.« Začutil je klic Boga in se odločil, da bo postal duhovnik. Na Dunaju je začel študirati teologijo, študij pa si je plačeval z delom. Ko so ljudje izvedeli za njegove obiske Medžugorja, so ga prosili, ali bi organiziral romanja v ta sveti kraj. Vsak mesec je vodil avstrijske romarje v Medžugorje. »Na začetku tu še ni bilo prenočišč, hotelov, zato smo po trije, štirje spali pri družinah, kjer so nas sprejeli z odprtimi rokami.« Tako kot se je zgodilo njemu, je začel opažati spremembe tudi pri ljudeh, ki jih je pripeljal na romanje. »Nenadoma so dobili moč, da se spremenijo, spreobrnejo, se pobotajo s sorodniki, s katerimi so bili sprti več desetletij. Začutil sem, da jim pri tem lahko pomagam.« Ker so ljudje želeli imeti čim več novic iz Medžugorja, je začel v Avstriji izdajati revijo in ustanovil društvo, z njim se je začelo medžugorsko gibanje v Avstriji in Nemčiji. Sčasoma je v Medžugorju ostajal že po pol leta. »Živel sem v Biakovićih, v vasi, kjer so živeli vidci, in vse doživljal tako rekoč iz prve roke.« Iz molitvenih skupin, ki so nastajale v Avstriji, je leta 1988 nastala nova redovniška skupnost Maria, Königin des Friedens (Marija, Kraljica miru), leta 2001 jo je potrdil tudi kardinal Christoph Schönborn. Ignaz se ji je odločil slediti. Eno izmed svojih redovniških hiš so zgradili tudi v Medžugorju in Ignaz tu deluje že dve leti.
Oblast jih je preganjala. »Prvi dnevi videnj so bili zelo dramatični. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja, tudi najstniki so bili zmedeni. Novica se je hitro širila in v Medžugorje je začelo prihajati čedalje več ljudi. To se je takratnim ljudem zdelo sumljivo, v komunizmu se ni bilo dovoljeno spontano zbirati v tako velikem številu. Velik pritisk so čutili tudi najstniki in njihove družine. Vidce so začeli voditi na policijsko postajo v Čitluk, tudi v Mostar. Pregledati so jih morali zdravniki psihiatri, in ti so po vseh testih zapisali, da so to povsem normalni otroci. Gospa, kakor tukaj imenujejo Marijo, je najstnikom med drugim predala sporočilo: Mir, mir, mir – in samo mir! Mir mora zavladati med človekom in Bogom in med ljudmi! To sporočilo se je kot blisk razširilo po vsej državi. Ljudje so čutili, da se resnično nekaj dogaja. Kot da se je odprlo nebo in sporočila prihajajo z druge strani. Dejstvo, da bi lahko po življenju še nekaj obstajalo, je pretreslo takratno oblast, ki v to ni verjela. Prepovedala je dostop do Podbrda in Križevca, hriba, kjer so najstniki prav tako imeli videnja.« Zato so se preselili v mestno cerkev, in tam je izkušnjo prikazovanja Marije doživel tudi takratni župnik, ki otrokom sprva ni verjel. »Ob mojem prvem obisku je bilo še vedno prepovedano iti na Podbrdo ali Križevac.«
Več v reviji Jana, 14.6.2022
