Dragica zna že od nekdaj začutiti človeka. »Vidi«, kdo je v življenju prestal veliko preizkušenj, kako se je soočil z njimi, začuti pa tudi, kdo se je »zataknil« in ne more naprej. Dolgo se je ukvarjala z drugimi stvarmi in si ni upala priznati svoje moči, ki jo je sprva uporabljala za to, da je pomagala svojim najbližjim. Ko pa je videla dobre rezultate, se je začela izobraževati na področju duhovnosti in energij, ljudje pa so čedalje pogosteje zahajali k njej v Buje na Hrvaškem in v Ljubljano, kjer je vsaj trikrat na teden. Na terapiji človek sedi na stolu v njeni posebej lepo opremljeni sobici, kjer se zdi, da je prostor nekako svet in te v njem takoj prevzamejo prijetni občutki. Na stenah visijo rožni venci, svete podobice, ki so tudi na oltarčku. 

Sogovornica takoj pove, da je verna, verjame v višjo silo, ne glede na to, kako jo ljudje imenujejo. Potem vleče z rokami okoli telesa nevidne nitke iz srčne in drugih čaker, jih reže in navidezno odlaga v skledo z vodo. Tistega dne sem k njej prišla s hudim glavobolom in že po desetih minutah njenih potegov z rokami je izzvenel. Zdelo se mi je neverjetno, saj moram običajno v takih primerih vzeti tableto. »Energije so zelo močne in svete. V svojih rokah začutim, kako izpraznjene čakre ima človek, ki pride po pomoč. Najprej očistim energijske centre človeka – čakre, nato pa vanje samo posredujem energijo od višje sile,« razloži Dragica, ki opaža, kako smo se ljudje spremenili v zadnjih dobrih dveh letih.

Vse je šlo na slabše. »Začelo se je že pred korono. Epidemija je bila uradno razglašena marca, k meni pa so že vsaj pol leta prej prihajali ljudje s 'čudnimi' simptomi. Denimo dva gospoda iz Avstralije, ki sta prišla na terapije, sta imela 15 dni vročino in kašelj, ki nikakor nista hotela izzveneti. Nato so se mi začeli javljati starši otrok, ki so hodili v vrtce in šole, in mi razlagali, da imajo njihovi otroci neznane simptome, kot nekakšne napade, težave z zavestjo. Vse to se mi je zdelo čudno. Decembra, januarja in februarja 2020 je bilo čedalje več tega. No, potem pa so marca razglasili epidemijo. Sama nisem mogla več v Ljubljano. Vseeno pa smo se z ljudmi pogosto slišali, delali smo po spletu, se pogovarjali in podpirali. Želela sem jim biti predvsem v psihično in energijsko podporo, saj so bili zelo prestrašeni. Ne želim se spuščati v debate o covidu niti me ni bilo nikoli strah, ali se bom okužila, zbolela, preživela ali umrla, mi je pa bilo hudo gledati vse te ljudi v stiski,« pove in doda, da covid ni huda bolezen samo zaradi virusa, temveč ima tudi kopico stranskih, psihičnih učinkov. Eden glavnih je strah.

»Človeka ni težko prestrašiti. Samo ponavljaš ene in iste besede nekaj časa, pa preidejo v podzavest. Vsi se bojimo smrti, četudi vemo, da sta življenje in smrt zelo povezana, nočemo razmišljati o tem, da bi lahko vsak trenutek odšli s tega sveta. In tako veliko ljudi živi v senci, ne upajo si na polno živeti. S prano lahko veliko naredimo glede tega strahu. Očistimo ga in zapolnimo z energijo. Vsakemu človeku rečem, da se v življenju vedno kaj dogaja. Da se ne bo jutri, lahko se že danes.«

Zaprti smo še občutljivejši in dojemljivejši. »Spremembe so se napovedovale že nekaj let. Zadnja leta sem imela čedalje več dela. Ob tem pa sem se izobraževala, da bi čim bolje razumela ljudi v stiski in jim pomagala. Res je nekaj močno narobe, če toliko ljudi jemlje tablete; antidepresive in zdravila proti tesnobi goltamo kot bonbončke. Starejše bolijo sklepi, nimajo moči, energije, veliko mlajših, starih od 20 do 50 let, pa je depresivnih. Ljudje so se zaprli vase, ne družijo se, nekako ne zaupamo več drug drugemu, povlekli smo se vase, ne počutimo se varno, bojimo se, kaj se bo dogajalo v ozadju družbe, s kakšnimi mehanizmi poskušajo vplivati na nas. Predvsem pa nas je strah, kaj bo jutri. Veliko ljudi, ki jih boli glava, vzame tableto, spije liter vina, zaužije marihuano in tako potlači strah. Vendar to ni trajno. Treba je delati tudi na duhovni ravni. Tako kot se umijemo in stuširamo, je treba očistiti dušo. Kajti mir začutimo šele, ko je duša čista. Šele takrat smo sproščeni in se ne bojimo,« pravi Dragica in poudari, da strah ni primarno človekovo čustvo. Pride, ker nam nekdo reče ali vztrajno ponavlja, pazi, kaj boš delal, ali pa kadar lažemo in se potem bojimo, da se bo razvedelo. Zato se je treba ukvarjati z duhovnostjo in iskati resnico. Dragica uči ljudi, da se stapljajo z naravo, povežejo z zdravilno energijo, ne glede na to, kako jo imenujejo – bog, buda, sonce, vesolje, angeli ... Pomembno je, da se sprostimo in verjamemo v nekaj, kar je močnejše od nas. »Pa naj še kdo reče, da tega ni! Saj tudi ljubezni ne vidimo, a jo še kako občutimo. Prav tako ne vetra, toplote, dobrote, jeze, sovraštva. Treba pa je začutiti tudi mir, ki ga potrebujemo, da se lahko sprostimo in zaživimo. Ljudje smo se preveč obrnili k pehanju za materialnimi stvarmi, pri tem pa pozabljamo, da v življenju potrebujemo le eno posteljo, krožnik, stol. Na dveh namreč ne moremo spati, kopičenje in pehanje za materialnimi dobrinami pa nas vodi v čedalje večje strahove in stiske. Nič ni dobro, ne premalo ne preveč,« pravi Dragica, ki je prepričana, da je njena pravičnost njena zaščita.

Več v reviji Jana št. 20, 17.05.2022