O Edvardu Bergincu iz Nove Gorice mi je s precejšnjim čudenjem in navdušenjem hkrati pripovedoval znanec, priznan zdravnik. Ko je Edvard, ki je po poklicu električar, pri njih opravljal storitve, ga je – ne da bi vedel, da je zdravnik – –  opozoril, da ima kar nekaj zdravstvenih težav, ki niso »čisto nedolžne«. Moj znanec je bil nad slišanim precej presenečen, saj so laboratorijske analize nakazovale nekaj podobnega. Ko pa sem poklicala Edvarda Berginca in mu povedala, kdo mi je dal njegovo številko, ter pričakovala, da je s tem »vstopnica že potrjena«, sem zaslišala glasno razmišljanje, da se mora najprej spomniti, kdo je to … »Veste, ko vstopim v energijsko okolje naključnega sogovornika, je vsa moja pozornost usmerjena v njegovo stanje. Ne razmišljam, kdo je, le pojasnim, kaj vidim, z dovoljenjem duhovnega vodstva. Zato niti ne poznam imen, spomnim pa se nekaterih posameznih situacij, tako kot pri tem gospodu. Drugače pa je, ko gre za terapije.«

Že v otroštvu je spoznal, da sliši in vidi več kot drugi. Ker je živel na osamljeni kmetiji nad vasjo v bližini Bovca, se je manj družil z vrstniki, osama pa mu je tudi prijala. Do vasi je moral hoditi po stezi, pogosto tudi v temi. Za marsikoga strašljivo situacijo je doživljal navdušujoče: »Zame je bila nočna hoja fascinantna. To je bil skrivnosten in vabljiv svet, kot otrok sem takrat naravo slišal, videl in občutil. Očitno je bil to začetek mojega poslanstva.«  

Ali to zmorem? V novogoriški šoli za električarja je imel prijatelja s podobnimi zanimanji in zanimivimi sposobnostmi – od čarodejstva naprej. Kmalu je spoznal, da ima tudi sam nekatere sposobnosti, na primer za hipnozo, in to je bil prvi korak k odkrivanju njegovih talentov. Spoznavanju človekove psihe je namenjal največ pozornosti, sledilo je odkrivanje nevidnih sil – energij narave. Med njimi seveda tudi elektrike, pa ne le v šolskem okviru, ampak tudi širše (vse do električnih impulzov v človeku).

Že kot mladenič je rad opazoval ljudi – njihovo fizionomijo, navade, kretnje, poglede … In ob teh opazovanjih in analizah so se mu začeli odpirati novi pogledi – videl je njihova telesa v celoti (fizično, čustveno, mentalno) in razpoznaval njihove  tegobe. »Sprva je bilo to tako osupljivo in navdihujoče, da sem bil ves vznesen, kmalu pa sem spoznal, da zna biti ta danost veliko breme. Videl sem, na primer, človeka in – ne vem, kako in zakaj – vedel, da so to njegovi zadnji dnevi. Videl sem bolezen in vedel, da se človek, tudi če bi vedel zanjo, noče pozdraviti. Človeške usode so zapletene in težko mi je bilo vse to videti kot na platnu.« V notranjem dialogu se je pogovoril s stvarnikom (tako imenuje boga oziroma vse presežno) in mu priznal, da tega ne zmore. Toda poti nazaj ni bilo – obdarjen je z redko danostjo in postopno jo je znal sprejemati ter na pravi način posredovati tistim, ki so imeli do tega pravico oziroma so bili sposobni to slišati in dojeti. Vedno pa osebo prosi za dovoljenje, da pove, in opozori na to, kar vidi. Že dolga leta z veseljem izpolnjuje to svoje poslanstvo oziroma ga živi z dušo in telesom.

Več v reviji Jana št. 11, 15.3.2022