Kar se zmešnjave ob Barbarinem rojstvu tiče, so pozneje ugotovili, da je bila po porodu babica najbrž že tako utrujena, da se je pri spolu zmotila, kajti ob tisti uri se je rodil samo ta dojenček. Mamica pa se je pozneje spomnila, da ji je sorodnica, ki je delala v bolnišnici kot medicinska sestra in je slučajno šla mimo, ko so otroke kopali, ter videla tudi njenega, prišla povedat, da ima »lepo babo«. Novopečeni mamici se je to sicer zdelo čudno, pozneje pa ji je ta izjava ogromno pomenila, saj so tudi zaradi nje nehali razmišljati o tem, ali niso otroka morda zamenjali, in deklico neskončno vzljubili.
Ali so me zamenjali? Je pa zato Barbara, ki je že od nekdaj izredno senzibilna, vse otroštvo poslušala zgodbe o tej zmešnjavi in tudi pomisleke kakšnega sorodnika, ali je morda res niso zamenjali. Zato ni čudno, da je postala negotova. »Strah me je bilo, da bo lepega res nekdo prišel pome in me odpeljal. Če sem bila poredna, so me starši strašili, seveda ne da bi pomislili, da bo to na meni pustilo takšen učinek, da bo pome prišla ciganka. Dejstvo pa je bilo, da je bila takrat v porodnišnici res tudi ena Rominja, zato se je v mojih strahovih vse to zdelo mogoče,« je pripovedovala Barbara, ki smo jo obiskali v njenem novem starem domu v Zagojičih pri Ptuju. Po dolgih letih službe poslovne sekretarke na ministrstvu za delo se je namreč odločila za samostojno pot terapevtke. Vrnila se je v rojstni kraj in si v stari hiši svojih staršev uredila prostore za terapije ter meditacije.
Soočanje s travmami. »Zaradi vsega tega nikoli nisem čutila neke pripadnosti družini. Imam še mlajšega brata in tudi o njem sem se večkrat spraševala, kaj če v resnici ni moj pravi brat. Tako je do mojega dvajsetega leta tlel v meni neki nezavedni strah.« Kot izredno senzibilna deklica, pravi, je zaznavala energije ljudi, nagonsko je vedno čutila, ali so v dobrih ali slabih energijah. »Ob večerih sem videvala bitja in se z njimi pogovarjala. Ko sem to omenila staršem, so začeli razmišljati, da bi morala na kakšen posvet s psihologom, zato sem te sposobnosti potlačila. Pri osemnajstih ali devetnajstih letih mi je prišla v roke knjiga Celestinska prerokba in takrat se je začelo moje iskanje ter soočanje s travmami. Želela sem študirati psihologijo, ker pa nisem imela odličnega uspeha, sem na koncu pristala na ekonomiji.« Ob službi je naredila tečaje angelske terapije, meditacije, transpersonalne psihoterapije, tri leta je brskala globoko po svoji podzavesti. »Takrat sem naredila največji preskok, prišla sem do bolečinskih jeder, ki so bila zakopana globoko v mojih celicah, in rešila veliko travm iz otroštva.« Vendar ji to še vedno ni bilo dovolj. »Iskala sem, kako priti do travm, ki so res zakopane globoko v podzavesti, našla hipnozo in naredila tečaj hipnoterapije. S hipnozo se res da lepo priti do podzavestnih vzorcev, ki nam največkrat delajo težave v odraslem življenju.«
Več v reviji Zarja Jana, 20.4.2021
