Po spletu te dni kroži zapis neskončno bogatega Steva Jobsa, ki ga je pred smrtjo posvetil ljudem in jim povedal, da je bil res uspešen poslovnež, toda ob tem je bil bolj malo srečen. Na koncu zapisa je pripomba njegove sestre, da je, tik preden je umrl, zrl čez glave družinskih članov nekam proti stropu in govoril o vau, o vau, o vau. Le kaj je videl?
Knjiga, ki vam jo ponujamo v branje, razkriva, kaj je najbrž videl Steve Jobs. Morda čudovito, barvito pokrajino, za katero je imel v svojem poslovnem življenju tako malo časa? Če bi videl katerega od pokojnih sorodnikov in prijateljev, bi to najbrž povedal. Umiral je pri polni zavesti.
Doping, vgrajen v možganih? Zgodbe o tunelih, slepeči svetlobi in ljubeznivih pokojnikih, ki nas čakajo na oni strani, so že dolgo znane, prvi je o njih pisal Platon. Obsmrtne izkušnje imajo verni in neverni iz vseh religij in kultur, a ko o tem sprašuješ znanstvenike, se običajno izmažejo s pojasnilom, da ljudje, ki so bili klinično mrtvi, pa tisti, ki imajo videnja pred smrtjo, halucinirajo zaradi zdravil ali pa imajo v možganih premalo kisika. In če se izkaže, da je bilo kisika dovolj, smrtno ogroženi pa zdravil sploh ni jemal, je pri roki obrazložitev, da imajo možgani v rezervi nekakšen doping, možgani namreč iz našega spomina izbrskajo vse, kar nas razveseli in umiri. Doping se aktivira, ko začnejo telesne funkcije ugašati, in nam olajša pot tja čez na različne načine, najpogosteje nas pride iskat kateri od pokojnikov, ki smo ga imeli radi. Kar je mogoče razumeti. Kaj pa zgodbe o umirajočih, ki »vidijo« tudi pokojnike, za katere zmotno mislijo, da so živi? Tu seveda teorija o možganskem dopingu odpove. Mnogi strokovnjaki priznavajo, da »pojavi obstajajo, jih pa ne znamo razložiti«. No, nekateri znanstveniki jih znajo, med njimi je kar nekaj izjemno izobraženih kvantnih fizikov in strokovnjakov za umetno inteligenco, tudi pri nas jih je kar nekaj. Popreproščeno povedano pravijo, da je zavest nekaj, kar ne umre s telesom, ampak nadaljuje življenje v neki drugi dimenziji …
Davida Kesslerja imajo za enega najbolj izkušenih na področju spremljanja umirajočih in njihovih svojcev, napisal je že celo vrsto knjig. V tej, ki jo imamo v slovenščini, se ukvarja z videnji umirajočih, ki so potem zares umrli, torej ne gre za obsmrtne izkušnje preživelih. Avtor se je pogovarjal s številnimi zdravniki, sestrami, osebjem iz hospicev, ki so bili pri videnjih umirajočih prisotni, nekateri imajo celo izkušnje s svojci.
Kdo so vsi ti ljudje? Avtor nenavadna videnja, ki se lahko začnejo že dneve ali celo tedne pred smrtjo, deli v tri kategorije:
1. Po umirajočega pride že pokojni sorodnik (največkrat mama), lahko pa tudi božanstvo iz verstva, ki mu umirajoči verjame.
2. Nekateri se odpravljajo na pot s potovalkami in čakajo na avtobus, vlak, letalo, na ta način prehajajo tudi otroci.
3. Eni pa pred smrtjo videvajo polno sobo pokojnikov, vseh niti ne poznajo, čeprav se potem nekako izkaže (prek spremljajočih sorodnikov, ki jih po opisih prepoznajo), da so v življenju vendarle imeli stike. Recimo pokojnik, ki se je prišel umirajočemu zahvalit, da je vzgojil njegovega sina, čeprav se sploh nista poznala, ker se je poročil z njegovo vdovo …
Kaj naj si človek misli? Tudi če nismo še nikoli brali o reinkarnaciji, prehodu duš, univerzumu, od koder prihajamo in kamor se vračamo, če ne verjamemo v pekel in nebesa in da je po fizični smrti sploh še kaj, nas bo knjiga potolažila. Umirajočemu je pravzaprav čisto vseeno, ali mu odhod s tega sveta olajša možganski doping ali vodniki od drugod, da le ne trpi in se ne boji. In nedvomno je tudi spremljevalcem umirajočih lažje pri srcu, če uvidijo, da bojazni in trpljenja ni več.
Več v reviji Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020
