V nekaterih situacijah in ob nekaterih ljudeh se počutimo izžete in utrujene, brez energije. Kot bi nam jo izpili. Zakaj?
Izžeti se počutimo pri stiku z ljudmi, ki imajo zelo nizko raven energije. Ti se na podzavestni ravni rešujejo tako, da se »priklopijo« na osebo, ki ima energije več. Taki nam res pijejo energijo, vendar se večina tega sploh ne zaveda.
Kako lahko prepoznamo, da nas nekdo izčrpava?
Izčrpavanje lahko prepoznamo po tem, da se slabše počutimo v družbi prijatelja ali nekoga drugega, ki nam vsakodnevno govori o svojih težavah, ne upošteva pa našega nasveta, kaj naj spremeni, da mu bo bolje; ki v nas vzbuja občutke krivde, ker je nam bolje kot njemu; ki nas ustrahuje; ki igra vlogo žrtve in podobno. Včasih pa se tako počutimo tudi zato, ker nekdo spelje pogovor na negativno plat, tako da obsoja vse po vrsti, da ocenjuje tudi tisto, za kar ni pristojen, in podobno. Takšni želijo na vsak način podaljšati telefonski pogovor, saj se ob tem »polnijo«. Morda se bo slišalo čudno, vendar skrbna mama, ki se ves dan razdaja za družino, službo, ki postori še vse tisto, kar ji ne bi bilo treba, in vse polni z energijo, ponoči od vseh »vzame« energijo nazaj. To se dogaja na podzavestni ravni, če tega ne bi storila, bi pregorela.
Kdaj in zakaj dovoljujemo, da se nam to dogaja?
To se dogaja takrat, ko ljudem dovolimo, da igrajo svojo vlogo žrtve iz dneva v dan, in ne ukrenemo nič, da bi to prekinili. Pa tudi če imamo v sebi podzavestne vzorce, ki delujejo kot neke vrste algoritmi, kot na primer »jaz sem dolžan poskrbeti za druge«, kadar imamo občutke krivde, kadar nas je strah za osebo in smo prepričani, da ne bo zmogla brez nas, kadar si s tem, da dovolimo, da nam jemljejo energijo, zagotavljamo službo, partnerja, status, preživetje. Pa tudi takrat, ko mislimo, da je nevljudno prekiniti telefonski pogovor, kljub temu da nas obremenjuje.
Kdaj se ljudje zavedajo, da drugim jemljejo energijo, in kdaj ne?
Večina se ne zaveda svojega početja, razen takrat, ko to počno zavestno, z ustrahovanjem, podrejanjem, iz sadističnih namenov. Zanimivo, da se tudi psihopati, ki jim primanjkuje sočutja in empatije, tega ne zavedajo, sploh ne zaznajo, da je druga stran prizadeta. V resnici v našem in v višjih svetovih ves čas poteka boj za energijo.
V današnjem času okužb smo preplavljeni z najrazličnejšimi informacijami. Ljudje ne vedo, komu verjeti, sledijo novicam in jih je čedalje bolj strah. So tudi to znaki, da izgubljamo energijo?
Vsaka oblast v situacijah, kakršni smo priča, namenoma želi vse skupaj zdramatizirati in prestrašiti ljudi. To ji zagotavlja lažje vladanje – da bodo torej ljudje v strahu upoštevali ukrepe in da v tem stanju uvedejo še druge ukrepe, ki jih ljudje sicer ne bi dovolili. Strah sam po sebi bistveno znižuje raven energije. S tem ko se oblast vsakodnevno pojavlja v medijih in dramatizira ter grozi z novimi ukrepi, pritegne našo pozornost in tja nam odteka energija. Mi je imamo vse manj, oblast pa vse več, dobiva občutek, da nas ima pod kontrolo. Po vsej verjetnosti bodo nekateri ukrepi ostali tudi po tem obdobju – ker smo se nanje navadili, jih bomo sprejeli. Če sem malo pesimističen, se gibljemo v smer vse manj svobode, vse več omejitev in prisile.
Upiranje najbrž samo še priliva olje na ogenj?
Res je, za upiranje sistemu, ukrepom, neumnim in nelogičnim dejanjem porabimo del svoje energije. Jaz sem za to, da se, namesto da bi se borili proti nečemu, saj s tem to krepimo, borimo za nekaj drugega in krepimo to drugo. Tu pomaga večja ozaveščenost, da imamo svoja stališča, izboljšamo svoje odnose, da smo zdravi in zadovoljni. Ali drugače, da se dvignemo v »višje nadstropje«, kjer nam ukrepi zaradi koronavirusa in težnje vlade, da bi nam vladala, ne pridejo do živega, saj oni niso sposobni delovati na tej višini.
Več v reviji zarja Jana, 13.10.2020
