»Če hočemo, da je vse tako, kot je treba, morajo naše telo, um, duh, čustva in energija teči kot lepo okroglo kolo. Če ne tečejo tako, imamo nekje škrbino.« Njegovo kolo že nekaj časa teče lepo. Dolga pot je za njim. Začela se je, ko so se nežnega in občutljivega otroka dotaknile vse krivice sveta, ko je kot najstnik sanjal o vetru v laseh na vožnjah z motorjem, ko je kot mlad moški verjel v ideale, disciplino, moč adrenalina, do zrelega človeka, ki ve, da zdrav duh živi v zdravem telesu. »Od nekdaj sem bil predan tudi športu. Gibanje je moj slog življenja. Ure in ure gorskega kolesarjenja po brezpotjih in gozdovih, deskanje na snegu in valovih, fitnes v naravi.«
Se je delo policista na motorju izkazalo za takšno, kot ste o njem sanjali kot otrok?
Sploh ne. Biti na motorju v vseh vremenskih pogojih je pustilo posledice na sklepih rok, prstov, kolenih. Odtlej ne čutim nobene potrebe po motorjih več.
Kaj pa vas je z motorja potegnilo med specialce?
Želja po adrenalinu, po tem, da »se dogaja«.
Je bilo urjenje podobno temu, kar vidimo v ameriških filmih?
Zelo podobno. Pol leta usposabljanja je bilo tako fizično kot psihično zelo naporno. Slovenci imamo zelo dobro policijsko specialno enoto. Dokaz so tudi dolgoletne zmage na evropskih tekmovanjih.
Kaj vse je obsegalo vaše delo?
Sodeloval sem pri nalogah, označenih z visoko stopnjo nevarnosti. Imeli smo opravka z organiziranimi kriminalnimi združbami, tudi s talci, pa z ljudmi, ki so po vojni prišli v Slovenijo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, mnogi med njimi so imeli posttravmatske motnje.
Bi to lahko delal vsak?
Teoretično ja, človek se namreč vsega navadi. (smeh) Za take vrste delo se ne rodiš, ampak se izoblikuješ v različnih usposabljanjih in akcijah. Nas so ves čas preverjali, tudi psihologi. Če se je izkazalo, da je kdo nagnjen k agresiji, so ga izločili.
Pri taki službi verjetno precej trpi zasebno življenje.
V tistem času sem bil samski, zato s tem nisem imel večjih problemov. Za kolege, ki so imeli družine, je bilo pa kar naporno, sploh ko je bilo treba od doma. Včasih za 14 dni, se je dogajalo, da smo bili od doma tudi po mesec ali dva.
Po devetih letih in pol ste šli v službo za varovanje in zaščito. Vaše delo je bilo varovanje pomembnih političnih gostov. Vam je kateri od politikov še posebej ostal v spominu?
Leta 2002 sem bil med tistimi, ki smo varovali predsednika ZDA Georga Busha in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Bila sta zanimiva karakterja. Iz Putina so sevale agresija, jeza in koleričnost, Bush, čeprav je na prvi pogled deloval plitko, ni seval nobene negativne energije. Bolj zanimivo je bilo opazovati predstavnike njunega protokola. Ko smo prišli na Brdo, kjer so vsakemu od predsednikov dodelili prostore, je v nekem trenutku zavladala strašna panika. Nazadnje se je izkazalo, da je nekdo ugotovil, da je spalnica enega od predsednikov manjša od druge. Hecno je bilo gledati vse te pomembneže, med njimi je bila tudi Condoleezza Rice, svetovalka za nacionalno varnost, kako naokoli letajo z metri in se prepirajo glede velikosti sob.
Varovali ste predvsem tuje politike. Kaj pa naši, vam je kateri od njih še posebej padel v oči?
Bolj so mi v spominu ostale razne prigode. Zanimivo je bilo opazovati način komunikacije naših politikov s tujimi. Ko je bil enkrat pri nas na obisku eden od francoskih ministrov, mu je naš tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel zelo navdušeno razlagal o nakupu falcona. Še danes imam pred očmi ironični nasmešek francoskega ministra, s katerim je pomenljivo sporočal, kaj si misli o takih nakupih. Sicer pa sta name od slovenskih politikov največji vtis pustila Milan Kučan in Janez Drnovšek. Pa ne gre za to, da bi bil privrženec njunega političnega prepričanja. Onadva sta bila prava politika, pozitivna in karizmatična. Na žalost danes takih politikov, vsaj pri nas, ni več.
Več v reviji Zarja Jana št. 23,8. 6. 2020
