Naši geni niso naša usoda! Kdor proučuje mehanizme celične evolucije, slej ko prej opazi sila zanimivo reč. In sicer da naše male gradnike upravlja nepojmljiva inteligenca, ki ji preprosto še ne znamo najti nosilca. Celice, ki jih je dr. Lipton gojil v laboratoriju, so se aktivno umikale toksinom in gravitirale proti hranilnim snovem, ki jih je dovajal v epruveto. Tudi poskusi drugih raziskovalcev so pokazali, da celice iščejo okolja, ki so naklonjena njihovemu preživetju, in se izogibajo strupenim ali kako drugače sovražnim okoljem.

Znanstveniki so to potrdili spet in spet – tako na posameznih celicah kot tudi na kompleksnejših organizmih. Nobelovec Howard Temin je že v šestdesetih dokazal, da lahko človeška RNK na novo napiše DNK. A kaj vse to dejansko pomeni? Nič drugega kot to, da naši geni niso naša usoda! Oziroma da lahko gene določa okolje in ne nujno vedno samo obratno, kot se je dolgo verjelo oziroma se v nazadnjaških krogih verjame še danes.

Dogma, da geni določajo vse – da je DNK nesporen despot naših življenj – je torej na srečo res samo to: dogma.

Toliko genov kot črv. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto, kot so dolgo zatrjevali zagovorniki totalnega primata genov, bi imeli kompleksnejši organizmi ustrezno več genov kot primitivnejši. Pa ni tako!

Znanstveniki slovitega mednarodnega Projekta genom, ki se je nameril do potankosti mapirati človekovo genetsko matrico, so recimo pričakovali, da bodo zabeležili vsaj 140.000 genov. Na koncu so jih našli približno 25.000. Zdaj pa pozor: primitivni črviček vrste Caenoharbditis premore vsega skupaj samo 969 celic, a obnašanje teh celic dirigira kar 24.000 genov. Da je uganka še popolnejša, jih ima neprimerno kompleksnejša vinska mušica kar 9000 manj.

Kot je zapisal eden vodilnih svetovnih genetikov, nobelovec David Baltimore: »Razen če človeški genom tvori še cel kup drugih genov, ki so našim računalnikom nevidni, potem od črvov vsekakor nismo kompleksnejši zato, ker bi imeli več genov.«

Prilagodimo genski načrt! Celični biologi torej že dolgo vedo, da je treba pri vsaki disfunkciji celice razloge iskati v njenem okolju, ne v celici. Ljudje pa nismo nič drugega kot skupki celic. Torej sodelovalna skupnost okrog petdesetih trilijonov enoceličnih organizmov, ki so razvili strategije sodelovanja za skupno preživetje.

Na teh temeljih je Lipton torej postavil svojo ambiciozno poimenovano novo biologijo. »Teorija, da nas skoraj v celoti nadzirajo lastni geni, je ne samo napačna,« je zapisal, »temveč je človeški vrsti povzročila tudi veliko škode. Spremenila nas je v žrtve, ko smo pa v resnici soustvarjalci lastne življenjske situacije. Geni so samo gradbeni načrt. Mi pa smo arhitekti, ki lahko prilagodijo načrt – in ga po potrebi celo na novo napišemo.«

Kaj je zacementirano v podzavesti? Ključna metoda za doseganje zgoraj navedenega cilja je po Liptonu sprememba naših dolgoročnih prepričanj. Ta naj bi bila dolgoročno glavni določevalci okolja, v katerem ali brstijo ali venejo naše celice.

Kot mnogi še predobro vejo, pa žal ni tako preprosto, da bi v glavi pač dva meseca skupaj ponavljali: Vsak dan na vseh področjih vse bolj napredujem! Pa če želi naša zavest temu še tako srčno verjeti, želja pogosto ne bo dovolj, da bi prepričala tudi podzavest.

Dr. Lipton rad navede oceno, da je zmožen naš podzavestni um sprocesirati 20.000.000 signalov iz okolja na sekundo, medtem ko jih naš dobri stari zavestni um zmore komaj 40. Če nas zanimajo gole nevrološke zmogljivosti procesiranja, je podzavest proti zavesti torej kot letalonosilka proti mravlji.