Ruska zdravnika opisujeta številne primere in pričevanja o stradanju oziroma postu kot terapevtski metodi, imenujeta jo notranja operacija brez noža, še posebej pa so zanimivi opisi zdravnika psihiatra, ki je post v Rusiji pod okriljem institucije in z odobravanjem dveh uglednih akademikov preskušal na psihičnih bolnikih ter bil zelo uspešen.
Melani, sicer gurmanka in zavzeta ljubiteljska kuharica, se je prvič lotila postenja leta 1981, iz radovednosti, da vidi, koliko zmore njen um. Zmogla je. »Med postenjem sem gospodinjila, hodila v službo, kuhala za družino, se ukvarjala s hobiji in nihče ni vedel, da se postim. Post sem prekinila 17. dan zaradi očimove smrti.«
Potem je čez štiri leta s carskim rezom rodila tretjega otroka, zgodil se je Černobil in začele so se hude težave s ščitnico. Na endokrinološki kliniki je iskala pot do zdravja, takrat so ščitnico s takimi težavami operirali, ona pa posega ni dovolila. Ni si predstavljala, da bi bila vse življenje obsojena na zdravila. »Ko sem zdravnika vprašala, zakaj se mi je oglasila ščitnica, mi je odgovoril, da za toliko preiskav nimam dovolj denarja. Na nesramen odgovor sem se odzvala impulzivno in v balkanskem stilu. Šla sem po mnenje k drugemu zdravniku v Maribor, se ulegla na njegovo mizo, in ko je z rokami šel čez moje telo, je izjavil, vi pa nimate težav s ščitnico. Kaj mi pa je, sem vprašala. Povabil me je v svojo ordinacijo v Gradec, poleg uradne medicinske izobrazbe je zdravil tudi z drugimi metodami, saj je imel nekaj, lahko bi rekli nadnaravnih sposobnosti. Ker pa je hotel, da pridem k njemu v avstrijsko ordinacijo, sem mu zabrusila: 'Če vam dinarji niso dovolj, me pa v Gradec ne bo!' In sem se na klopci pred bolnico milo zjokala in zelo sočno preklinjala.«
Jok, prošnja in odločitev. Kot mlada mamica na robu zdravja je spakirala kovčke in se z otroki odpravila na morje, v Pulj. Tam ji je neki dan prijateljica odpeljala otroke na plažo, Melani pa je obsedela pred počitniško prikolico in se znova zjokala. »Začela sem prositi višjo silo, se pogovarjati in spraševati: kaj sem naredila na tem svetu, da sem tako bolna?!« Ob tem se ji še danes zasolzijo oči. Takih čustvenih in odločilnih trenutkov človek ne more pozabiti. »Pol ure sem jokala in pol ure 'prejemala' odgovore. Po pol ure sem se odločila, da nisem več bolna, sklenila vreči zdravila v smeti in nikoli več obiskati klinike. Ščitnica se je postopoma umirila, pozdravila sem se in prvič srečala s svojo lastno energijo, z vedenjem, da se lahko pozdraviš – s svojo odločitvijo in prošnjo neki sili.« Ko pripomnim, da si sama tega ne bi upala, odgovori: »Ko si v taki hudi stiski, se odzoveš drugače. In naj ob tem, da sem se zaupala višji sili, pripomnim, da sem zrasla v socializmu in ne hodim v cerkev.«
Po zdravje na Švedsko. Knjiga o postu pa je v njej še vedno odmevala, v njej je prebrala, da v Rusiji, Nemčiji, Švici in na Švedskem obstajajo klinike, na katerih izvajajo programe s postom. Presodila je, da bo zanjo 23 dni postenja, kot ga organizirajo in zakonsko dovoljujejo na Švedskem (leta 1991, op. a.), ravno prav. Tako je plačala zdravilišče na Švedskem in se po devetih mesecih čakanja na prosto mesto ter plačilu vnaprej odpravila v zdravilišče 450 km severno od Stockholma. Z letalsko vozovnico vred jo je mesec in pol bivanja na Švedskem stal takratnih 5000 nemških mark. »To je bila investicija v moje zdravje. Če bi šla takrat v katero izmed slovenskih zdravilišč in jim dejala, da bi se rada postila, bi me verjetno strpali v norišnico. Organizirala sem, da je za otroke skrbela moja mama, jaz pa sem se umaknila iz vsakdanjega življenja in se posvetila svojemu zdravju. Čeprav november oziroma december nista najprimernejša meseca za post, sem šla.«
Več v Zarji, št. 9, 26. 2. 2019
