Pri šestinšestdesetih letih se počuti srečno, lahko, polno življenja in mlado. »Mladost ni obraz brez gub, to je energija! Lahko si star in brez življenja pri dvajsetih ali pa zelo mlad pri sedemdesetih!« pravi Marija Orel, ki je pred kratkim izdala svojo knjižico, priročnik Modrosti in skrivnosti za ohranjanje mladosti, s katerim je hotela pokazati, da se ženska tudi po šestdesetem letu lahko spravi »na konja«, neobremenjeno zaživi in najde ljubezen, na katero je dolgo čakala. Pravi, da se je nekdaj preplašena, žalostna, jezna in trmasta deklica, polna občutkov manjvrednosti, z vztrajnim delom spremenila v samozavestno, močno in zrelo žensko, ki je v sebi ohranila igrivost in otroško občutljivost.
Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ
Priročnik je odsev njenih bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj. »Prijatelj mi je rekel, da je takšen kot jaz – majhen in dober. Prebereš ga hitro, ampak bereš ga pa lahko vse življenje,« se je nasmehnila in začela razlagati o svojem zanimivem življenju. »Otroštvo z mano ni bilo prijazno. V našo družino so se prikradle težke bolezni, zaradi česar so se dogajale situacije in stiske, ki jih nisem razumela. Bolj ali manj nas je z bratoma s trdo roko vzgajala soseda Lojza. Kar naprej nam je grozila, da nam bo mama umrla, če ne bomo pridni. Mene je poniževala in me prepričevala, da iz mene nikoli nič ne bo in da me nikoli ne bo nihče maral.« Norčevala se je iz njene nizke rasti in videza. Eden od dogodkov, ki se ji je močno vtisnil v podzavest, čeprav ji je zanj brat povedal šele veliko kasneje, se je zgodil, ko je imela kakšne tri leta. »Lojza je morala z bratom v bolnico, in ker zame ni imela varstva, me je pustila doma samo v stajici. Ko sta se po dolgem času vrnila, sta me našla prestrašeno in objokano, umazano od nog do glave. Brat se je ob pogledu name še sam prestrašil in oba sva še dolgo jokala.« Ko razmišlja o tem, se še danes zjoče, pravi. Spominja pa se tudi dobrih Lojzinih plati. »Ko sem nekoč padla s peči in se tako poškodovala, da tri mesece nisem mogla govoriti, je organizirala pohod na Brezje, da bi molili za mojo ozdravitev, in nekaj dni po tem dogodku sem res čudežno spregovorila.«
Vedno se je znašla. V življenju se je znašla na različne načine in kakor mačka vedno pristala na nogah. Da je preživela krizne trenutke, ki so se v njenem otroštvu kar vrstili, je razvila svojo obliko obrambe, zaradi katere je bila pot do njenega srca zaprta. »Fantje so me občudovali, govorili so mi, da sem luštna, in me imeli radi, a kaj ko jim nisem verjela. Danes se počutim veliko lepšo, kot sem se takrat. Zaljubljanje na prvi pogled mi je šlo zelo dobro od rok, od nog pa pobeg, ko je bilo treba narediti prvi korak,« se smeji. Bilo jo je namreč strah razočaranja, bala se je, da jo bodo fantje zapustili (kot jo je Lojza triletno v stajici in kot jo je njena prva ljubezen). Zelo si je želela ljubezni, po drugi strani pa se je vedno izognila resnim zvezam, in ko se jih je osvobodila, ji je vedno odleglo. V njej se je bilo toliko nasprotujočih si trenutkov, zraven pa jo je bilo še strah, da bo zbolela za katero od bolezni, ki so pestile njeno družino (kajti govorili so ji, da temu ne bo ubežala). Začela je toniti v vedno večjo depresijo. Pomagala si je z antidepresivi, in ko ji je zdravnik rekel, da je zdaj zapisana zdravilom, se ji je zazdelo, kot da se vse prerokbe uresničujejo. Prva velika prelomnica v njenem življenju se je zgodila, ko je pred kakšnimi štirimi desetletji obiskala seminar joge v Lipici in jim je učitelj dejal, da so vse bolezni ozdravljive. »V tistem trenutku sem vedela, da sem zmagala, če je to res!« Opustila je zdravila in šla v svet iskat resnico. Življenje se ji je zavrtelo v povsem drugo smer, zelo drugače od vseh pričakovanj njenih bližnjih!
Več v Zarji, 29.5.2018
