Ko pa je naša evropska komisarka Violeta Bulc povedala, da ima poleg zavidljive formalne izobrazbe tudi znanje iz šamanizma, se je marsikdo zamislil. »Vsi smo šamani, le da tega ne vemo. Če bi se zavedali svojih potencialov, če bi poznali sebe in svet energij … bi bilo lahko vse drugače,« pravi Tadeja Škorja. 

Nisem več zdržala … Bila je Zoisova štipendistka, zlata maturantka in nato odlična študentka prava, ki se ji je obetala lepa kariera … Toda »bolj kot sem bila uspešna v izobraževalnem sistemu, bolj sem bila nesrečna navznoter«. Spraševala se je, zakaj šolski sistem ne spodbuja ustvarjalnosti, ampak le kopiranje in memoriranje. Upirala se ji je tudi »kolektivna realnost«, ki spodbuja grebatorstvo in človeka sili v sprejemanje nemogočih pogojev za to, da imaš službo. Sebe si ni mogla predstavljati v takšni ječi: želela je biti ustvarjalna, delati iz veselja, ne pa iz strahu, ki je najbolj destruktivno čustvo in zato naš največji sovražnik, veže pa se predvsem na prihodnost. S strahom pogledujemo naprej in slabšamo možnosti, da bi se življenju predali, da bi ga uživali zdaj, da bi preprosto bili. »Nekega dne pa nisem več zdržala. V 4. letniku prava sem pustila študij. Nisem imela načrta ali plana B, vedela sem le, da tako ne morem živeti. V šamanizmu se temu metaforično reče 'skok v brezno'. Od takrat naprej je moje življenje začelo potekati drugače.«

Zakaj šamanizem? Na to vprašanje ni preprostega odgovora, saj je šamanizem le ena od številnih poti, ki vodijo k istemu cilju: širjenju zavedanja, spoznavanju samega sebe, spoznavanju narave naše realnosti, razumevanju kozmičnih zakonov … »Vsak od nas je edinstven in vsak bo našel svojo pot, ki mu ustreza.« Ob tem citira svojega prijatelja Uchuja: »Šamanizem ni filozofija, ni religija, ni dogma. Šamanizem je živa resnica, ki jo pripovedujejo drevesa, gore, oblaki, voda, ogenj, vse okrog nas.« Pripoveduje, da s širjenjem zavedanja, s spoznavanjem starodavnih »zemljevidov« te in tudi drugih realnosti, človeške psihe … pridemo v stik s samimi seboj, s svojim bistvom in začutimo, da je vse v nas samih. Ali kot je rekel znani šaman Black Elk (Črni los): »V centru vesolja prebiva Veliki Duh in ta center je povsod. Je znotraj vsakega od nas.« 

Poznala ga je iz sanj. Tadeja ni nikoli prej načrtno iskala znanja o alternativi, je pa bila ta – nehote in nevede – vedno del njenega življenja še zlasti prek ljudi, ki so v ključnih trenutkih stopali na njeno pot. Pred sedmimi leti je bil to Nagual Uchu iz Južne Amerike. »Z Uchujem sva se prepoznala v prvem trenutku, ko sva se zagledala, in od takrat so stvari tekle kar same od sebe, brez napora in spontano. Začelo se je tako, da mi je skozi sanje predal informacije, ki jih tu ne bi mogla dobiti.« Nato sta te informacije preverila, saj noben šaman ne bo zahteval, da nečemu (slepo) verjamemo, ampak nas bo prosil, da sami izkusimo in preizkusimo. Tudi te prve informacije iz sanj sta preverila – in bila sta navdušena nad rezultati.

Naša realnost še zdaleč ni tako resnična kot nas učijo, pravi Tadeja. »Naše osebne realnosti so projekcije ravni našega zavedanja. Zato ljudje preprosto ne živimo v istih realnostih. Svet sprejemamo in zaznavamo skozi različna očala, ki delujejo kot filtri. Ta očala so naši sistemi prepričanj. Del jih izhaja iz kolektivne zavesti, del iz izkušenj, travm, vzgoje. Smo na istem planetu, ne pa tudi v istih realnostih, pravi Tadeja. Življenja ljudi so zgrajena v njihovem umu z informacijami, ki so jih sposobni naložiti in procesirati. Bolj kot razširimo svoje zavedanje, več informacij smo sposobni prenesti in bolj bogato in polno možnosti bo naše življenje. Ko to enkrat izkusiš na lastni koži, se vse spremeni …

To znanje me izboljšuje, osrečuje. V šamanizmu jo je pritegnila izjemna modrost in »prekrasen, slikovit jezik šamanizma«. Osupnila jo je neverjetna globina in kompleksnost poznavanja človeške psihe in narave te realnosti nasploh. Počutila se je, kot da je ponovno našla svoj kompas. Pripoveduje, kakšno globoko spoštovanje čuti do starodavnih ljudstev, kako se še vedno čudi njihovemu znanju, ki so ga mojstrsko skrili v mite, pripovedke, legende, v bogato ljudsko izročilo. »Tako mojstrsko so jih skrili, da jih na žalost večina ljudi dandanes ne razume več,« še doda.

Šamanizem je spoznavala mimogrede, saj je bil Uchu najprej njen prijatelj in šele nato šaman. Tako ji je o šamanizmu pripovedoval, ko sta pila kavo, med klepetom. So jo pa te vsebine pritegnile, zato jih je preizkušala in bila nad rezultati navdušena. Na vprašanje, ali je šamanka, pa odgovori: »Zase lahko rečem, da sem preprosto nekdo, ki prakticira šamanizem. To starodavno znanje me izboljšuje in osrečuje. Imam občutek popotnika, ki je po dolgem času našel kraj, ki ga lahko imenuje dom. V šamanskih potovanjih se v meni prebudi nekaj starodavnega.« Pojasni, da se je v tem času naučila mnogo o osebni moči, o odgovornosti zase in za svoje življenje. Preko šamanstva se je začela učinkovito spreminjati tudi njena življenjska smer. »Ob šamanizmu sem začutila božansko iskro ustvarjalnosti in radosti, ki jo žal naša trenutna družba tako zatira v ljudeh.« Zakaj ne bi tega delila z drugimi ljudmi, si je rekla, in tako sta se z Uchujem odločila, da bosta skupaj organizirala delavnice. 

Čemu torej negativni prizvok? Žal ji je, da je v naši družbi to najstarejše spiritualno izročilo človeštva napačno razumljeno. Ker šamanizem »dela z energijami«, se ga ljudje bojijo, češ da je v njem nekaj čarovniškega. »Zame šamanizem ni nič drugega kot ponovno vzpostavljanje povezave s svojim bistvom, s tem, kar v resnici smo na globljih ravneh obstoja. Je ena od poti, kako videti onkraj iluzije, ki jo zmotno imenujemo 'resničnost'. Uči nas, da je vse živo in ima Duha. Uči nas, da smo vsi povezani v veliki mreži življenja. Zdi se, da v današnji družbi, ko človek intenzivno uničuje krhko ravnovesje v naravi, bolj kot kadar koli potrebujemo zavedanje o medsebojni povezanosti – o enosti vseh in vsega.« Zato za šamana ni pomembno to, kar si, ampak se raje vpraša, kaj nisi. Kajti ko se človek z nečim poistoveti, izključi druge dele sebe; je samo to, kar misli, da je, čeprav je še mnogo več. Zato večinoma reagira iz svoje osebnosti, ne iz svoje biti. Če bi izhajali iz svoje biti, bi vedeli, da smo vsi rojeni kot »kraljice in kralji«. Na to smo pozabili, ker nam um dopoveduje, da to ni mogoče ... 

Med Indijanci. Lani je bila v perujski Amazoniji, v zibelki južnoameriškega šamanizma. Nekaj tednov je preživela z Indijanci Shipibo, pri katerih čas teče drugače. Pove nam zgodbo, kako so se nekega dne s čolničkom vozili po reki Ucayali in – na prvi pogled – je šlo vse narobe: izgubili so se, nato so do kolen pogreznjeni v blato potiskali čoln, zatem se je v motor zapletla ribiška mreža, začelo je grmeti, prihajala je nevihta – za zahodnjaški um je bilo vse to precej stresno. Indijanci pa so se smehljali, se zabavali, položaj reševali počasi in mirno. Bili so srečni. »Ko sem jih opazovala, je še mene prevzel divji občutek sreče, lahko bi vriskala in se smejala na ves glas. In res je bilo vse v redu. To je bila zame zelo osvobajajoča izkušnja prepuščanja.« Ali bo uspelo to dediščino ohraniti tudi mladim Indijancem, ki žal hrepenijo po drugačnem, zahodnem in potrošniškem življenjskem slogu, se sprašuje Tadeja.

Boben – za potovanje v razširjeno zavest. Šamanizem pozna celo vrsto vaj za izključitev zavestnega uma. Tudi hoja po žerjavici, ki tudi v Sloveniji ni več tabu, je del šamanskih obredov in eden od načinov, kako stopiti onkraj omejenega, racionalnega uma. Spremenjena stanja zavesti je mogoče doseči tudi z gibanjem, plesom, bobnanjem; boben ima v njihovem izročilu prav posebno mesto. Tudi Tadeja ima pravi šamanski boben, saj ji ga je za rojstni dan podaril – in tudi sam izdelal – prijatelj Uchu. »Ameriški Indijanci pravijo šamanskemu bobnu konj, ker je bil zanje sredstvo za potovanja. Potovanja v druga stanja zavesti, seveda.«

Šamansko bobnanje ustvarja s svojim monotonim ritmom – približno 220 udarcev na minuto – v možganih theta valove. »Tako lahko dostopamo do delov svoje zavesti in sfer, do katerih prej nismo imeli dostopa. Razumeti moramo, da je naša zavest v svojem 'normalnem' stanju omejena, osredotočena na konkretni fizični svet, omejena s časom in prostorom. Ko izstopiš iz tega, je zavest prosta, lahko potuje, se premika med resničnostmi, dostopa do virov informacij, do katerih prej ni dostopala.«

Več v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.