Čeprav je Hrvatica Elena Skoko umetnica in pevka, ki ima z možem Robom blues skupino Bluebird & Skoko, se, odkar je pred devetimi leti rodila hčerko Koko, posveča predvsem nosečnicam, materam in zgodbam o porodu. »Kljub temu da sem se imela za ozaveščeno intelektualko, sem pred porodom hčerke odkrila, da nimam pojma, kako se rojevajo otroci, kar se mi je zdelo smešno in žalostno hkrati. Bila pa sem trdno odločena, da si želim hčerko roditi v veselem, ljubečem in nežnem okolju,« pravi Elena, ki je o svoji edinstveni porodni izkušnji na Baliju pri tamkajšnji znani babici Ibu Robin Lim (pri kateri rojevajo številne indonezijske in tuje glasbenice) na željo številnih žensk napisala knjigo Memoirs of a Singing Birth (Spomini na pojoči porod) in razvila izkustvene delavnice z naslovom Pojoči porod (Singing Birth), na katerih ženske uči, kako uporabljati glas in rojevati z nasmehom. Pred kratkim so delavnico preskusile tudi Slovenke.
Tekst: Katja Božič, foto: Jaka Koren
Kako ste se odločili roditi na Baliju?
Na Baliju sem spoznala svojega partnerja, Italijana Roba, tam sva spočela hčerko in ne nazadnje sem tam med nosečnostjo tudi živela. Takrat sem začela zbirati informacije o porodih in iskati zgodbo, ki bi mi najbolj ustrezala. Ko sem razmišljala, kje bi rodila – doma na Hrvaškem, v Italiji ali na Baliju (Elenina družina namreč živi razpeta med Italijo, Hrvaško in Balijem, op. a.), sem se intuitivno odločila roditi na Baliju. Tam sem spoznala znano babico Ibu Robin Lim, zagovornico nežnega poroda, ki spoštuje ženske in otroke. Nisem si mogla predstavljati, da bi rodila v porodnišnici.
Vas ni bilo strah, da bi se pri porodu kaj zapletlo?
Takrat me je bilo bolj strah roditi v bolnišnici. Zdaj, ko se ukvarjam z aktivizmom porodov in o tem vem še veliko več, bi se pa še veliko težje odločila za porodnišnico. Takrat nisem vedela, zakaj se bojim bolnišnice, zdaj pa vem. Pri porodu sem si želela biti svobodna, želela sem peti, kar pa v porodnišnici ni mogoče iz različnih razlogov. Ibu ima na Baliju center za porode, ki sem si ga med nosečnostjo ogledala in mi je bil zelo všeč. Opazovala sem ženske, ki so tam rodile, in vse so imele ožarjene, lepe, vesele in srečne obraze. Videti so bile kot nekakšne boginje. Rekla sem si, da si želim biti točno taka, ko bom rodila sama. Vsak se seveda odloča sam zase, ampak nama se je definitivno zdelo varneje roditi tam. Porod je bil lep, poln glasbe, pomagala sem si namreč s petjem.
Kako ste se sploh domislili petja med porodom?
Ker sem pevka, se mi je to zdelo logično. Rojevanje je intenzivna situacija, ki vključuje dihanje, ženske kričijo, stokajo. V porodnišnicah pa je mnogim nerodno kričati in si zato morda malo bolj zakrčen. Bistveno je, da človek uspe z glasom izraziti, kar občuti. Če ženski ne dovolimo, da se izrazi tako, kot se počuti, ji bomo otežili porod. Glasovi, petje so preproste stvari, ki jih lahko ženske uporabljajo kot pomoč pri porodu. To je malenkost, ki resnično lahko pomaga ženskam, da se telesno in mentalno osvobodijo. Ampak to se pri nas zdi kulturno nesprejemljivo. Zato se nekatere ženske uspejo izraziti, drugim pa je zoprno ali nerodno.
Kaj vse ste izvedeli od balijske babice, kaj vas je navdušilo?
Vlivala mi je zaupanje. Ko sem šest mesecev noseča prvič prišla k njej, me je toplo objela in rekla, da me ima rada! Povsem sem se raznežila! Resnično je bilo vse, kar sem takrat potrebovala, to, da bo zame nekdo z ljubeznijo skrbel. Bila je kot nekakšna mama vsem ženskam tam. Vedela sem, da mi bo stala ob strani, me podpirala pri mojih željah, storila vse, da se bom dobro počutila, in da bo strokovno pristopila, če bi bilo treba.
Po vsem, kar ste prebrali, slišali in izvedeli, kako ste želeli roditi?Hotela sem se svobodno gibati, peti in roditi v vodi. Nisem pa se tega seveda oklepala za vsako ceno. Ob sebi sem želela človeka, ki ve, kaj se dogaja, in mi bo znal pomagati, če bi to hotela ali potrebovala. Ibu je bila diskretna, opazovala me je, vsake toliko kaj rekla in prišla, če sem jo potrebovala. Ko so se popadki začeli, sem bila pri njej doma, ko pa so se začeli stopnjevati, sva šli peš v porodni center. Vsake toliko časa sva se ustavili, da me je pomasirala med popadkom, nato pa nadaljevali pot. Če bi pred leti razmišljala, kako bom rodila svojega otroka, si nikoli ne bi predstavljala, da bom med popadki nekje na Baliju v japonkah in pareu pešačila do porodnega centra, medtem ko me bo babica vsake toliko časa pomasirala, mimo pa se bodo vozili ljudje na motorjih. Vse skupaj je bilo smešno. Bila sem srečna. Porod ni bil hiter. Vmes sem se počutila tudi negotovo – milijon stvari ti gre skozi misli, med drugim sem se spraševala, ali se bo po porodu vse postavilo nazaj na svoje mesto. (smeh) Nato pa sem se spomnila zgodbe, da se nožnica odpira kot harmonika in da se potem tako tudi zapre. Pa sem se pomirila. Zame je bilo tudi pomembno, da sem se lahko senzualno premikala – izražala in da mi pri tem ni nihče nasprotoval. Nerodno bi se mi bilo na tak način izražati v porodnišnici, čeprav na odru kot punkrockerica nisem bila tako sramežljiva (smeh). Predvsem pa sem pela in pele so tudi babice. Sama sem pela najrazličnejše pesmi. Poskusila sem tehnike z vokali, a so mi bile dolgočasne. Ena od naših avtorskih pesmi pa mi je še posebej prijala, in ta je potem postala moja mantra. Sicer pa tam med porodi vse babice pojejo. Za hinduistične otroke ene pesmi, za muslimanske in krščanske pa druge, za vsakega imajo svojo pesem. Meni se je to zdelo zelo romantično. Želela sem si, da se moj otrok rodi ob pesmi. Po šestih urah popadkov sem na koncu rodila v kadi v vodi. Svojo izkušnjo sem morala tolikokrat razlagati prijateljicam, da je na koncu iz tega nastala knjiga. Najbolj zanimivo se jim je zdelo, ker po porodu deklici nismo prerezali popkovine.
Več v Zarji, 10.4.2018
