Emil Ledenko – mladosten 45-letnik, ki pravi, da mu je bil priimek »res od Boga dan« – skoraj tik ob vodi razvije svoj vijoličasti armafleks. S pokrčenimi koleni se zlekne nanj in začne fokusirano dihati. Vaje ne trajajo dolgo, rekel bi, da niti minuto čez četrt ure. Ko Emil oddiha zadnjo serijo, urno smukne iz bunde in trenirke. Ko se znebi še kratke majice, nama je s Šimnom jasno, da zanj pač ni poti nazaj.
Dva hipa zatem samo v kopalkah brez besed zabrede v objem februarske Bistrice.
Vanjo zakorači precej prostodušno, kot bi se šel malce namočit v toplice. Voda ima reci in piši dve stopinji. Ko je v njej do ledvic, se obrne proti obrežju in se herojsko do vratu pogrezne v hlad.
Ker je glavni trik prestajanja te navidezne norosti v izključitvi uma, se med podvigom z njim nisva smela pogovarjati. Zato sem se sam umaknil približno dvajset metrov stran po nabrežju in tam me je v moji debeli bundi, ledvenem pasu in posebnih dolgih spodnjih hlačah za na Himalajo kar močno mrazilo.
Približno za pol minute je Emilovo močno globoko dihanje preglasilo bližnje brzice. Potem se njegov dih povsem umiri in ostane samo še petkovo jutro v čudoviti naravi.
Sušenje na mrazu. Emil v tolmunu čepi kakšnih pet minut, čeprav se z nabrežja zdi veliko več. Iz njega pribrede po večini telesa rdeč kot kuhan rak. Človek bi seveda pričakoval, da bo takoj mrzlično segel po oblačilih, a kje pa! Še vedno samo v kopalkah se postavi na obrežje in izvaja qi-gongu podobne vaje, za katere mi je pozneje povedal, da se imenujejo »položaj konja«. Ni mi jasno, kateri na dveh nogah stoječi in s prednjimi kopiti blago valujoči konj je bil navdih za tako poimenovanje. A to so seveda natanko tista brbotanja uma, ki se jih je treba za tovrstne ledeniške podvige čim prej znebiti, da se lahko v polnosti prepustiš trenutku.
Že tako večinoma zakrito sonce se dokončno umakne za oblake. Ko skoraj goli Emil z rokami kar ne neha valovati, me prešine, da se tako pravzaprav suši.
Za konec še nekaj sunkovitih obratov ramenskega obroča … in že je spet na voljo za pogovor.
»Ko prideš na kopno, je to zelo zanimiv občutek,« se nama čilo posmeje. »Kožo ti hladi, od znotraj te pa greje. Ne, prav nič me ne zebe! Prav, zdajle morda me malo. Običajno me namreč zebe samo nekaj minut po tistem, ko se oblečem. A kmalu se dokončno vključi notranji termostat in potem sem v nirvani.«
Dolgo iskana pot. Seveda ni šlo vedno tako po maslu. Ko se je pred letom dni prvič potopil v bridko vodo, je zdržal celih pet sekund. Koža ga je pekla, kosti so ga bolele in ostal je brez diha. A nekaj v njem je dobro vedelo, da je to natanko tista pot, ki jo je tako dolgo iskal.
Vmes si je z učinkovito vadbo dodobra razkisal telo, tako da je danes prekaljen mrzlofil. »Zdaj je tako,« se rad nasmehne, »da mi je pozimi dejansko celo malo lažje smukniti v vodo. Zakaj? Zaradi manjše temperaturne razlike v primerjavi z zrakom! Je pa seveda poleti potem toliko bolj luštno splavati na sonček.«
Na tej točki gotovo velja popisati njegovo fascinantno in bolečine polno zgodbo.
Emil se spominja, da je bil kot najstnik eden najbolj perspektivnih nogometašev svoje generacije v nekdanji Jugoslaviji. Že zelo zgodaj je branil barve kar štirih različnih klubov v slovenski prvi ligi, med drugim tudi v zelenem dresu Olimpije. A pot nogometaša mu preprosto ni bila usojena. Zaradi vseh pritiskov, fizičnih in čustvenih, se je malo po dvajsetem letu povsem zlomil, tako telesno kot psihično. »Danes se zavedam, da je bil to edini način, da sem se takrat lahko zaščitil in preživel.«
Njegovo zdravje je zdrsnilo v pravo pravcato spiralo groze.
Še najlaže je prenašal zaporedje hudih nogometnih poškodb, pa če so kosti še tako pokale in so se mišice še tako trgale. Prava težava pa je bila radikalna kalcinacija telesa, še posebno križa in kolkov.
Danes je prepričan, da so bila ključni dejavnik te somatske ujme potlačena čustva iz otroštva. »Zaradi njih so se mi začeli sklepi počasi spreminjati v les. Na vrhuncu trpljenja mi je neki zdravilec naročil, naj se skušam s prsti na rokah dotakniti tal – da vidimo, do kod sploh pridem. No, če sem se še tako napenjal, sem prišel do sredine stegen. Kolena so bila takrat zame popolnoma nedosegljiva.«
Bitke s seboj. Ker je šlo za celostno osebnostno spiralo, so sledila leta boja s samim seboj. Pošastna anksioznost in depresija sta si podajali štafeto s kronično nespečnostjo. Nekoč vse leto ni zapustil stanovanja. »A če je bilo še tako strašno, me ni nikoli zapustila iskrica upanja, pravzaprav gotovosti, da rešitev obstaja in da sem jo sposoben najti. Ves čas sem bil neomajen glede ene stvari: da ne želim jemati zdravil, ne antidepresivov ne protibolečinskih tablet. Vedno sem verjel, da je v meni vsa moč, ki jo potrebujem.«
Delni preboj je dosegel, ko je odkril kolesarjenje. To je bil edini šport, pri katerem ga odrevenelo telo ni bolelo. Na veliko je poganjal pedala, njegov osebni rekord je 500 kilometrov v enem dnevu. »Že takrat sem se zavedal, da je tudi to beg, a sem ta beg preprosto potreboval, da sem skozi tisto obdobje nekako pretisnil telo. Če nič drugega, mi je redno kolesarjenje zaustavilo nadaljnje ukrivljanje skeleta.«
Vmes je bil priden tudi na drugih področjih. Postoril je vse, kar je le zmogel. Med drugim je postavil dva različna uspešna mrežna marketinga in z njima dobro zaslužil. »A pri tem sem čedalje bolj spoznaval, da pač nisem za to prišel na ta svet.«
Rjovenje pod prho. Ker je tako rad marsikaj preizkusil, je pred dvema letoma poskusil tudi prhanje z ledeno vodo. Z vsakim vlaknom je verjel v zdravilnost procesa, a mu niti sekundo ni bilo prijetno. Še po letu dni vsakodnevnega prhanja je v kadi čisto enako tulil in vriskal kot prej. Tudi sami rezultati so bili omejeni. Sicer si je vsekakor izboljšal odpornost in se nikoli več ni niti prehladil, a zaradi kalcinacije, njegovega osrednjega zdravstvenega prekletstva, je bilo premnoga jutra »obuvanje nogavic še vedno znanstvena fantastika«.
Dokončni preboj se je začel, ko mu je prijateljica poslala sedemminutni filmček o metodi Wima Hofa. »Takoj ko sem ga zavrtel, je nekaj v meni vedelo: To je TO! Vse telo mi je vibriralo v jasnem odgovoru: 'Da!' Da, to je moja pot, ki bo kmalu postala tudi moje poslanstvo!«
Zadnji prej manjkajoči kamenček v mozaiku njegovega preporoda je bil prav dih. Ki je, kot nas učijo vzhodnjaški modreci, nič manj kot gospodar uma. Ko se je Emil naučil tudi v hudem fizičnem stresu umiriti dihanje, mu je pod ledeno prho kmalu postalo prav prijetno.
»Dihanje je v resnici najmočnejše orodje, ki ga imamo na voljo,« nam o svojih izkušnjah poroča danes. »Z njim vplivamo tako na živčni, imunski kot tudi na krvožilni sistem. Moč dihanja je neverjetna. Z njim se lahko najučinkoviteje vrnemo v telo, torej vase. Treba je samo opazovati trebušček dojenčka, kako se brez premora dviga in spušča.«
Naravni ritem dihanja, pravi neustrašni kopalec, imajo samo živali in otroci tam do drugega leta starosti, vsi drugi pa dihamo veliko prehitro in preplitko. »Telo smo odsekali od glave, tu je kleč večine bolezni. Zaradi nešteto pritiskov in pravil nam v telesu ni več prijetno, zato se zakrčimo in pobegnemo v glavo. Z modernim načinom življenja smo padli v tako cono udobja, da je telo zakrknilo in ga sploh ne uporabljamo, razen seveda kot prevozno sredstvo za glavo.«
Več v Zarji št. 9, 27. 2. 2018.
