Avgusta leta 1984 sem se prvič (in zadnjič) uradno poročila. Z vsem, kar spada zraven – s pričami, matičarjem, fotografiranjem pred ljubljansko mestno hišo, penino in seveda z najpomembnejšim – poročnim potovanjem. Poroka je bila študentska, ena od poročnih prič si je za vožnjo do Ljubljane izposodila avto svojega očeta, nevesta in ženin sva se na poroko pripeljala (in odpeljala) s – če verjamete ali ne – vlakom. Bil je takrat čisto nov in za tiste razmere neverjetno hiter Zeleni vlak – natančno se spomnim, da je stevardesa na najinem povratnem potovanju opazila moj poročni šopek in je od nekod izbrskala prave steklene kozarce in nekaj alkoholnega, da smo nazdravili.
Ampak poroka sama ne bo tema tegale pisanja, čeprav bi – roko na srce – tudi lahko bila. Pač pa poročno potovanje – vrhunec tistega poletja.
Prvič z letalom, juhu! Z letalom se do takrat nobeden od naju še ni peljal. Na Brniku smo se ustavljali na osnovnošolskih izletih na Gorenjsko, se spomnim, in opazovali kakšen vzlet oziroma pristanek. Nekoč v tistih časih sva se s sošolko celo ojunačili in v letališki zgradbi v angleščini ogovorili dve starejši dami, verjetno Angležinji, ki sta bili prav prijazni z nama, a dalj kot do vljudnostnih fraz najina angleščina takrat (še) ni segala.
Bilo je torej lepo sončno poletno avgustovsko jutro. Mislim, da se z mojim takratnim veselim razburjenjem – prvič se bom peljala z letalom! – kosa samo moje razburjenje iz petega razreda osnovne šole, ko so nas prvič peljali v Ljubljano na pravo operno predstavo– od veselega pričakovanja takrat nisem skoraj nič spala. Iz poročnega albuma zrem vsa nasmejana, v ozadju na fotografiji se jasno vidi belo letalo z oznako DC-9 in napisom Inex Adria Aviopromet.
Življenje brez strahu. Spomnim se čisto natančno – občutek ob vstopu v letalo je bil res super – prijazne in nasmejane stevardese, dnevno časopisje, sončen dan, nebo brez oblačka. Idealno. Nič, prav nič me ni moglo pripraviti na odziv mojega lastnega telesa, ko bo pilot na začetku vzletne steze letalo popeljal v zrak. Kako le? V svojem dotedanjem življenju resničnega strahu sploh nisem poznala. Z mlajšimi brati in drugimi otroki smo se veselo preganjali po vasi, plezali na drevesa (in z njih občasno tudi padali), skakali s kozolcev na seno, se gugali, razbijali kolena in še kaj, ko smo brez zavor na kolesih speljevali ovinke na cesti – samo leto pred poroko sem se z užitkom povzpela na Škrlatico. Ob poletnih nevihtah z bliski in gromom smo otroci navdušeno opazovali nebo, da bi videli kakšno še posebno lepo strelo. Recitiranje pred polnimi dvoranami – velik užitek. Strah? To je nekaj, o čemer piše v knjigah …
Veliko let pozneje sem v eni od psiholoških knjig prebrala, kako se človeški otrok rodi že »ožičen« za občutek strahu – kako ima vse »žice« in »žičke« in centre« pripravljene za ta občutek – in ne potrebuje prav nobenega posebnega učenja za to, da začuti strah, potrebuje samo ustrezen sprožilec.
Natanko tako je bilo tistega dne z mano.
Natančno do pike tako.
Ustavite, jaz grem ven! Letalo se je pognalo po vzletni stezi, moje telo pa je otrpnilo – zmrznilo – polil me je mrtvaški pot – srce je podivjalo – možgani niso bili sposobni ene same pametne misli – šlo mi je bruhanje.
Treba je takoj ven – čim prej ven – samo ven. Ustavite, jaz grem ven!!!
Kaj se sploh dogaja – kaj se je dogajalo z mano – o tem sem lahko razmišljala šele na tleh, ko smo se peljali v najin hotel. Ob pristanku so namreč prav vsi zgoraj omenjeni znaki v hipu izginili, kot da jih nikoli ne bi bilo, ostali so samo krasen poletni dan, pogled na modro morje in občutek strašne utrujenosti – mislim, da še nikoli nisem bila tako utrujena kot takrat.
Nikoli več na letalo – to preprosto ni zame – je bil edini mogoči sklep tistega dne. Bom že našla način, da se vrnem v Ljubljano. Ne bom se več zaprla v tisto škatlo, ki mi povzroča tako nenormalen in meni čisto neznan odziv – ni šans.
A po nekaj dneh plavanja, sončenja, branja in sploh uživanja sem se dala prepričati, da je bilo tisto samo moja reakcija na neznano – običajna človeška reakcija na do takrat neznano izkušnjo. In iz perspektive toplega sinjega morja okrog mene se je moji bojevniški naravi zdelo takole: se pa ja ne bom kar vdala, pa saj to je prvič, da sem doživela kaj takega, zdaj vem, kaj me čaka, in reakcije več ne bo.
Vi, ki berete te vrstice, se zdaj verjetno poznavalsko nasmihate – in naj vam povem, da se ob pisanju teh vrstic nasmiham tudi jaz.
Mama vseh neviht. Kakšna zmota, tisti sklep, da reakcije ob vračanju preprosto ne bo! Le zakaj je ne bi bilo, se vprašam, le zakaj? Kajti vse drugo je ostalo natančno isto – moje telo je bilo samo nekaj dni starejše, to je bilo vse.
Da bi bila izkušnja s potovanjem nazaj še slabša, je ob napovedani večerni uri poleta v Splitu razsajala močna poletna nevihta z nalivi kot iz škafa. Vsi premočeni smo se posedli po sedežih v letalu in dolge ure čakali na vzlet. Tisti polet nazaj v Ljubljano! Nikomur ne privoščim nič takega. Okrog nas črna noč, letalo je zanašalo, ves čas smo sunkovito padali v globine in se spet dvigovali, ljudje okrog mene so bruhali, stevardese so bile ves čas privezane. Mislim, da je tista ura trajala veliko veliko več kot celo večnost. Mnogo potnikov je ob pristanku na Brniku kleče v solzah olajšanja poljubljalo asfaltno stezo – in ni prav malo manjkalo, pa bi jo tudi jaz. Kako sem preživela tisto uro – tega se sploh ne spomnim. Vem pa, da sem si takrat zatrdno obljubila: na letalo nikoli več.
Pobegli alkohol. Tako se je začela moja dolgoletna »štorija« z letali. Kajti seveda sem na letalo še šla, kaj pa drugega!. Ko sem se zaposlila v takrat čisto novem Računskem centru Ljubljanske banke, smo pogosto potovali v London na kakšno izobraževanje. Vsi kolegi so se teh potovanj strašno veselili. Jaz sem namesto tega računala verjetnosti padca posameznega letala – kar mi odziva telesa ni niti malo spremenilo – in se lotila tudi čisto vsakega pristopa, ki je obljubljal zmanjšanje tistega meni še danes nerazumnega obnašanja mojega lastnega telesa. Najbolj komično od vsega je bilo, ko sem (po nasvetu bolj izkušenih) pred vzletom nekoč spila merico viskija, ki bi me moral po vseh pravilih lepo segreti in omamiti, saj sicer alkohol res slabo prenašam ( opijani me že kozarec cvička). Pa me ni, še čutila nisem, da sem spila tista dva krepka požirka, moje telo je spravilo tisti alkohol nekam na varno, ne vem, kam – do trenutka, ko smo pristali. Takrat pa se je alkohol takoj pojavil v mojem krvnem obtoku. To, kako so me kolegi prepevajočo in skrajno veselo podpirali (skoraj nesli) po stopnicah, je ena od zgodb, ki ob druženjih znova in znova pridejo na vrsto.
Oprostite, pilotiram. Res, poskusila sem vse: svtogeni trening, hipnozo, akupunkturo, mešala sem si posebne mešanice čistih eteričnih olj, NLP, pozitivne afirmacije – vse zaman. Edino, kar mi je vsaj malce pomagalo preživeti tiste muke v zraku, je bila moja močna koncentracija, s katero sem (z močjo svojega uma, jasno) držala v zraku celotno letalo s potniki, prtljago, osebjem in bencinom vred. Ker sem približno vedela, koliko ton vsa ta reč tehta, sem bila ob pristankih temu primerno utrujena, posebno kadar so bili poleti daljši. Da se razumemo – pri tem sem ves čas jasno vedela, da ni res, da letalo držim v zraku jaz – ampak moje telo mi je na letalu vedno znova odpovedalo sodelovanje – in nič, kar sem poskusila, žal ni niti malo delovalo.
Kaj vse so mi govorili! Da bo z leti minilo – da bo po porodu minilo – da bo po 40. letu minilo – da bo enkrat kar minilo – da očitno nočem leteti(res je) – da sem preveč »zakrčena« (hvala!),če navedem samo nekaj najpogostejših.
Resnica je, da sem počasi sprejemala dejstvo, da tako pač je, in pika. Nekatere telo preseneti med potapljanjem (bila sem zraven), druge v megli med previsnim spustom v visokogorju (bila sem zraven) – moje pa se očitno ne more sprijazniti s statistično najvarnejšim potovanjem – z vožnjo z letalom.
